Človeško telo skriva veliko skrivnosti in zehanje ni nobena izjema. Zehanje zagotovo ni laskavo početje, nemalokrat se komu zdi celo nevljudno, vendar to nedvomno počnemo vsi. In ko se pojavi potreba po zehanju, si pogosto ne moremo pomagati. Med ljudmi obstaja prepričanje, da je zehanje vedno zgolj znak utrujenosti ali dolgčasa, vendar se nekaterim ljudem dogaja, da zehajo pogosteje tudi takrat, ko telovadijo ali pojejo. Če torej zehanje ni znak zaspanosti in dolgčasa, zakaj ljudje potem sploh zehamo?

Obstaja več možnih razlag, najverjetnejša je zgolj ena

Strokovnjaki razvrščajo zehanje v dve vrsti – zehanje, ki se zgodi samo od sebe, kar strokovnjaki imenujejo spontano zehanje, in zehanje, ki nastane kot posledica tega, da vidimo nekoga drugega, ki zeha, kar strokovnjaki imenujejo nalezljivo zehanje. Toda ne glede na to, ali gre za spontano ali nalezljivo zehanje, je zehanje del našega vsakdana. Pa vendar, zakaj je temu tako?

Izkazalo se je, da strokovnjaki s področja spanja in spalne medicine v resnici ne vedo prav zares v čem tiči razlog. Po nekaterih teorijah bi naj zehanje pomagalo pri uravnavanju temperature možganov, prebujanju telesa, v krvni obtok bi naj prešlo tudi več kisika, pljučno tkivo pa bi tako naj bilo bolj lubricirano.

Čeprav so bile nekatere od teh teorij v veliki meri ovržene, je ena od novejših in bolj znanih teorij, ki je še vedno zelo aktualna, ta, da je zehanje lahko učinkovit način uravnavanja možganske temperature. Vaši možgani namreč najbolje delujejo pri optimalni temperaturi. Če so možgani na primer segreti, se lahko zmanjša naša kognitivna zmogljivost (tj. spomin, koncentracija, odločanje ipd.). Vaše telo se lahko na spremembe temperature odziva na več načinov, na primer s potenjem ali tresenjem, razširitvijo ali zožitvijo krvnih žil in z vedenjem, zaradi katerega iščete hladnejši ali toplejši zrak (npr. poleti greste v bazen, pozimi pa obujete najljubši par udobnih nogavic).

Zehanje bi lahko pomembno prispevalo k ohlajanju našega telesa

Teorija možganske termoregulacije predvideva, da je zehanje še en mehanizem, ki pomaga ohladiti vaše telo, natančneje ohladiti vaše možgane. To teorijo podpirajo številne raziskave. Študije na živalih so pokazale, da se pred zehanjem pogosto dvigne temperatura v možganih, nato pa se ta temperatura zniža, obstaja pa tudi povezava med temperaturo zraka in verjetnostjo, da bodo ljudje zehali. Glavna teorija je, da lahko zehanje, če je temperatura zraka okoli vas optimalna, pripomore k ohlajanju možganov.

Če je ta koncept resničen, je zehanje fiziološko izredno pomembno. Hlajenje možganov z zehanjem bi tako lahko pomagalo zagotoviti optimalno kognitivno zmogljivost. Kljub temu pa je kar nekaj skeptikov, ki v to teorijo ne verjame. Ne glede na to, ali obstaja fiziološki razlog za zehanje ali ne, se strokovnjaki strinjajo, da je zrenje dejansko zelo nalezljivo.

Skrivnost nalezljivosti zehanja je sedaj razkrita

Podobno kot je skrivnost v tem, zakaj zehamo, strokovnjaki niso niti povsem prepričani, zakaj je zehanje tako nalezljivo. Znano pa je, da je spontano zehanje – ne glede na razlog, zaradi katerega se pojavi – starodavno in evolucijsko ohranjeno vedenje, ki je skupno številnim vretenčarjem. Vemo, da je nalezljivo zehanje značilno le za nekaj vrst živali, vključno z ljudmi, primati in udomačenimi psi. Poleg tega se nalezljivo zehanje v človeškem vedenju pojavi šele v zgodnjem otroštvu.

Strokovnjaki menijo, da je nalezljivo zehanje morda orodje socialne komunikacije, značilno predvsem za živali višjega reda, predvsem za primate in pse.

V kontekstu teorije o ohlajanju možganov pri zehanju se je morda zehanje razvilo tako, da je postalo nalezljivo z namenom, da postane sredstvo za povečanje kognitivne zmogljivosti in budnosti ljudi v skupini. Čeprav se to v današnjem svetu morda sliši neumno, je bilo to lahko pomembno kolektivno vedenje naših prednikov, ki so živeli v jamah in so morali biti v skupini pozorni, da so preživeli. Tisti, ki zavračajo to fiziološko relevantno teorijo o zehanju, pa še vedno verjamejo, da se je to vedenje ohranilo skozi evolucijo zaradi svojega socialnega učinka. Ti strokovnjaki menijo, da ima zehanje vlogo v družbeni komunikaciji – da je znak nekega notranjega stanja duha. Morda je zehanje našim prednikom res pomagalo povedati: “Ta izkušnja je neprijetna, vendar ne zaskrbljujoča,” kar bi v današnjem svetu prevedli kot: “Dolgčas mi je.”

Čeprav ni jasno, kaj se z zehanjem resnično sporoča, nekateri strokovnjaki menijo, da je lahko nalezljiva narava tudi način izkazovanja empatije in usklajevanja čustvenih stanj med ljudmi. Nedavna študija je namreč pokazala, da je verjetnost, da bomo nalezljivo zehali z najbližjimi znanci, večja kot z neznanci. Ko boste naslednjič zehali, pomislite, ali ste utrujeni, vam je dolgčas ali pa niste niti eno niti drugo, pa tudi, ali zehate sami od sebe ali pa zehate, ker imate to v mislih. Sedaj se sami lahko poskusite odločiti, kateri teoriji o zehanju najbolj verjamete.