Spletno omizje o vplivih epidemije koronavirusa na športno industrijo so sestavljali moderator Blaž Tomažin Bolcar (odvetnik, specialist za športno pravo) in gostje Tomislav Čizmić (predsednik uprave Mercatorja), Jernej Smisl (predsednik RK Celje Pivovarna Laško), Miha Verdnik (vodja panoge alpskega smučanja pri Smučarski zvezi Slovenije) in Tomaž Ambrožič (direktor agencije Sport Media Focus, strokovnjak za sponzorstva v športu).

Zmerni optimizem kljub zahtevni situaciji
"Zadovoljen sem, da – čeprav se zavedamo resnosti situacije – je občutiti neki optimizem," je ob koncu debate dejal Tomažin Bolcar. "Verjamem, da bomo iz tega izšli izkušenejši in boljši." Razlog za zmerni optimizem je ob vsem, kar smo slišali, na mestu.

"Naleteli smo na razumevanje sponzorjev, da ne bo mogoče zagotoviti izvajanja pogodb," je povedal Smisl. "Pogovarjamo se o drugačnih načinih, kako upravičiti sponzorski vložek. Zdi se mi, da je ravno ta solidarnost splošna značilnost trenutnega položaja okrog epidemije."

Predsednik uprave Mercatorja Čizmić je povedano nadgradil z besedami: "V interesu nam je, da vse športne organizacije delujejo dobro. Zato bomo tudi pomagali, da bi stvari naprej delovale kolikor toliko normalno."

Kje se konča solidarnost in začne pravi posel?
Je pa treba v isti sapi povedati, da stanje niti približno ni (samo) rožnato. Pri RK-ju Celje Pivovarna Laško se z igralci, strokovnim vodstvom in zaposlenimi pogovarjajo o (začasnem) znižanju plačil. Podobno velja za vse na Smučarski zvezi Slovenije ali z besedami vodje alpske panoge Verdnika: "Treba bo iti v drastično znižanje pogodb. Če se deležniki s tem ne bodo strinjali, nam ne preostane drugega, kot da pogodbe prekinemo."

In na tej točki se začne resna razprava o tem, kako bodo klubi lahko preživeli krizo. Družbena odgovornost podjetij, ki jo je omenil tudi Tomislav Čizmić, je pomembna zadeva. "Brez te družbene odgovornosti podjetij slovenski šport niti približno ne bi mogel dosegati takšnih uspehov, kot jih zdaj," je dodal Tomaž Ambrožič. Potem pa opozoril: "Prihodki športnih kolektivov s strani sponzorjev so neprimerno večji kot prihodki iz javnih sredstev. Po tej krizi preprosto ne bo dovolj sponzorskega denarja za vse v športu. Verjetno bomo morali razmišljati o drugačnem financiranju športa. V preteklosti se je ta vidik zanemarjal. Vlogo financiranja športa bi morala dejavneje prevzeti država. Nimam v mislih, da bi država poskrbela za vse. Absolutno ne bo in ne more. Je pa treba razmisliti o tem, kaj je odgovornost države, lokalne skupnosti. Če želimo imeti šport na tako vrhunski ravni, seveda. Z vsemi medaljami in velikimi uspehi."

Ambrožič je predlagal samostojni urad za šport zunaj ministrstva za izobraževanje, znanost in šport. "Sredstva, ki so namenjena športu, predstavljajo 2–3 odstotke proračuna ministrstva. Posledično je osredotočenost na šport temu primerno majhna." Olimpijski komite Slovenije je v svojem apelu državi pred dnevi predlagal, da bi podjetja, ki sponzorirajo športno dejavnost, imela določene davčne ugodnosti, kar se zdi Ambrožiču dobra rešitev.

Iskanje rešitev in priložnost za razvoj
To ni prva (finančna) kriza, s katero se spopada slovenski šport. Smisl se je spomnil, kako se je RK Celje Pivovarna Laško s finančnimi težavami ukvarjal pred desetimi leti: "V obdobju po krizi smo zelo omejili odvisnost od enega vira financiranja. V zadnjih letih pa poskušamo povečevati generiranje lastnih prihodkov, doseči dodatno aktivacijo za nagovarjanje novih in že obstoječih sponzorjev." Vse skupaj bi bilo lažje, če bi športni kolektivi imeli za delovanje na voljo profesionalni kader, a predvsem zaradi finančnih izzivov to pri večini klubov in zvez ni mogoče.

Je pa kljub temu treba okrepiti trženje. "To je približno tako, kot bi v podjetjih imeli samo inženirje in proizvodnjo, ne bi pa bilo ljudi v prodaji in marketingu," je zelo plastično pojasnil Ambrožič. "Če šport želimo postaviti kot gospodarsko dejavnost, je treba imeti v organizaciji tudi ljudi, ki bodo imeli znanje s tega področja in bodo na tak način pomagali organizaciji pridobiti več finančnih sredstev."

Tekme brez gledalcev
Za konec pa še razmišljanje o igranju tekem brez igralcev. To se zdi precej realna možnost v bližnji prihodnosti. Ambrožič: "Če to pomeni, da bomo dobili šport prej nazaj, se bomo navadili tudi na tekme brez gledalcev na tribunah. Na dolgi rok pa seveda spet želimo videti gledalce tudi na tekmovališčih."

Smisl pa je dodal: "To seveda ni dolgoročna rešitev. Ker se šport igra zaradi gledalcev. Če pa gre za kratek ukrep, ki bo zagotovil regularnost tekmovanja in ugodil sponzorskim in medijskim obveznostim, potem pa bomo v to seveda privolili."