MOTRIMO NAPREJ!

Okrogla številka in posledično novi mejnik pri tedenskem kolumniranju, ki ga vestno iz tedna v teden, iz meseca v mesec, iz leta v leto besedno uprizarjam v tem majhnem okencu revijalne izdaje kultnega tednika pred vašimi očmi, me vedno spomni na dejstvo, da se življenjski tokovi mojega impulza premikajo v smer ustvarjalnega duha. Nikoli ne bom poznal občutka dolgočasja, zato se ob teh besedah trudim natanko sto petdesetič. Tukaj bi namreč lahko bil prostor tudi za oglas, pa je namesto tega moje sporočilo, ki ga bom kmalu v tem rahlo nespretnem natvezanju izgubil, če bom še naprej v novih vrsticah zapravljal vašo pozornost in s tem tudi zaupanje, kajti opažam da prebivalci podalpske province nimamo veliko časa. Še najmanj za neumnosti oziroma bolje rečeno leporečje brez vsebine. Torej k bistvu. Človeštvo ne pozna kapsule za oralno uporabo, v kateri bi bil spravljen skrbno determiniran zakup minut, ki bi nam podaljšale tuzemljsko bivanje.

Ker smo torej končni in telesno omejeni je še kako pomembno, kako s časom upravljamo. Kot si lahko priznamo, se Evropejci radi ujamemo v zanko deloholičnega jarma, kjer se (prosti) čas popolnoma zreducira na minimum. Namesto časa si torej kupimo uro, da lahko čas beležimo s kotičkom očesa in si domišljamo, da smo v resnici nadzorniki lastnega preživljanja na tem ljubem planetu. Recept življenja pozna vsak sam, zato s časom tudi vsak razpolaga na svoj način. Izkušnje starejših in modrejših ljudi, ki so v ciljni ravnini življenjske poti, pa nas učijo da je navadno človek žal za tisto, česar ni storil v času svoje eksistence, kot pa za tisto kar je. Biti drzen v svojih dejanjih terja pogum, vendar lahko vodi v najlepše trenutke našega življenja.