Športni upokojenec

Peter Prevc o morebitni novi zaposlitvi: Nekam iti sedet samo zato, da imam plačo, mi še ni treba

Zala Zaletel/STA
28. 3. 2024, 10.43
Posodobljeno: 28. 3. 2024, 11.15
Deli članek:

Konec tedna se je športno upokojil najboljši slovenski smučarski skakalec v zgodovini, Peter Prevc. Časa za temeljit pogled nazaj še ni imel, vendar je v pogovoru za STA povedal, da je bil sam konec kariere v Planici pred domačimi navijači zanj sanjski. Kam ga vleče v prihodnosti, še ne ve, rad pa bi nekaj delal z dušo in s srcem.

Borut Živulović/Bobo
Peter Prevc, najuspešnejši slovenski smučarski skakalec vseh časov, je v Planici na zadnji tekmi sezone končal kariero.

Čeprav imate še nekaj medijskih in sponzorskih obveznosti po sezoni, ste zdaj uradno v športnem pokoju. Kako je biti "penzionist"?

Zdaj jih razumem, da nikoli nimajo časa (smeh). V bistvu res še nisem imel časa, da bi pogledal nazaj. Jaz menim, da se morajo misli same urediti. Nisem človek, ki bi rekel, zdaj moram pa to razmisliti, pa o tem razmišljam, ampak grem raje na kakšen sprehod, in razmišljam 10 sekund o stvari, ki jo moram rešiti, pa 10 sekund o tem, kaj moram kupiti v trgovini, pa 10 sekund o tem, kdaj bom šel avto 'tankat'. Ko pridem nazaj s sprehoda, imam vse 'pošlihtano'. Za zdaj žal tega časa še ni bilo, ampak sem pa pogledal za nazaj, kaj se je čez vikend dogajalo.

In je slovo v Planici upravičilo vaša pričakovanja? Vsi so jokali ...

To je bil namen (smeh). Jaz mislim, da moje slovo boljše ne bi moglo biti. V bistvu se je vse začelo s petkovo zmago, v soboto z ekipo na stopničkah, v nedeljo je bil na stopničkah brat, potem je bil super šov, ko smo vsi obnemeli ob nastopih vrhunskih umetnikov. Pa še zvečer, ko so bili ob meni vsi tisti ljudje, ki jim že zelo dolgo nisem imel časa stisniti roke, da smo lahko skupaj zaplesali.

Po čem bi pa radi, da si vas ljudje zapomnijo?

Najbolj po tem, da sem korekten do vseh ljudi. Kako naj rečem? Da sem dober človek. Zdaj, kaj to pomeni, kako to na hitro razložiti? Ne vem, da ni samo to, da sem šel čez vse zato, da bi samo zmagoval, ampak da sem iz športa hotel čim več potegniti in mogoče tudi kaj športa predati naprej.

Profimedia
Peter Prevc, 106-krat na zmagovalnih stopničkah.

Do šampionske sezone se je vse zdelo lahko, vsako leto ste bili boljši. Po sezoni 2015/16, v kateri ste osvojili vse, kar se je dalo, pa ste bili kar naenkrat nezadovoljni z vsem. Koliko časa ste potrebovali, da ste ugotovili, da je tudi na primer 6. mesto dober dosežek?

Predolgo sem potreboval, da sem se spet zadovoljil s 6. oziroma že z 9. mestom. Jaz mislim, da je bil razlog to, ker sem vsaj tri sezone ves čas vozil ferrarija, potem sem pa tega ferrarija moral prodati in sem si lahko privoščil en slabši avto. Še zmeraj zelo dober, recimo audija. Ampak ne gre tako hitro, ni tako dober in jaz sem si to preveč jemal k srcu kot poraz.

Mislim, da bi bila moja kariera drugačna, če bi se takrat v sezoni 2016/17 lahko hitreje sprijaznil z dosežki, ki niso v 'top 3'. Na primer s 6., 9., 10. mestom. Šele mnogo pozneje, dve sezoni, ko sem moral iti spet nazaj na 30. mesto, sem si rekel: 'Pa saj takrat si bil deveti!' Če bi bil pozneje deveti, bi bil zadovoljen, sprva pa tega nisem znal ceniti. Če bi to prej pri sebi razčistil, bi bila moja kariera malo drugačna.

Bobo
Peter Prevc.

Ste dosegli vse, o čemer ste sanjali? Kdaj ste začeli res verjeti vase, da iz tega fanta pa še nekaj bo?

Mislim, da so drugi vedno bolj verjeli vame kot jaz sam. Še pred sezono 2014, ko sva s sošolcem iz srednje šole sedela zvečer na pivu, me je vprašal, kakšen občutek imam za sezono, sem mu odvrnil: 'Ne vem, če kaj bo.' Potem pa sta bili dve olimpijski medalji in drugo mesto v skupnem seštevku svetovnega pokala. Mogoče so bila ravno ta nizka pričakovanja takrat, ko sem bil v vzponu, dobrodošla, da sem se ves čas trudil, da se nisem ustavljal, da sem bil tudi dovzeten do navodil trenerjev in da, tako kot Goran (Janus, takratni selektor, op. STA) zmeraj pravi, smo delali.

Ravno ta sezona pred šampionsko, ki jo omenjate, se je končala za marsikoga šokantno. Z Nemcem Severinom Freundom sta imela isti točkovni izkupiček, globusa pa se je zaradi Fisovih pravil veselil on. To ste, se zdi, kar dobro prenesli. Ni bilo nič razočaranja, ko je bil prvi veliki globus tik na dosegu roke?

Jaz sem bil takrat povsem zadovoljen. Preden se je Planica začela, sem bil zelo za Freundom po točkah, potem so bili pa kar naenkrat vsi razočarani, ker ga nisem 'nabil'. V bistvu pa je bilo, mislim, skoraj 80 točk razlike, preden sva prišla na finale. Takrat nisem bil nič razočaran. Zadovoljen sem bil, da je sezone konec, velikokrat sem zmagal, tudi v skupnem seštevku sem bil na vrhu, manjkale pa so mi zmage. To smo popravili že naslednjo sezono (smeh). Zelo dobro smo se pripravili na sezono 2015/16 (rekordno s 15 zmagami v svetovnem pokalu in velikim globusom, op. STA)., tako da me ni mogel potem nihče več 'brusiti'.

Kaj je bila za vas največja sreča v skokih, kateri dosežek v karieri vas je najbolj razveselil?

Kaj pa vem? Mogoče tisti Vikersund, svetovno prvenstvo v poletih leta 2022, ko smo se Slovenci igrali s konkurenco. Vsak, ki je skočil, je šel še dlje, po eni strani te je skrbelo, ali mu bo uspelo, skrbelo te je zase, ali ti bo uspelo. Ampak vsak, ki se je 'vrgel' z mize, je povečal prednost pred zasledovalci. To je bil res čudovit občutek. Osem skokov je, se pravi šest jih naredijo tvoji kolegi in šestkrat si bil razigran, navdušen nad nekom drugim.

Jurij Kodrun
Peter Prevc (fotografija je arhivska)

Torej ne rekordni Vikersund leta 2015, ko ste kot prvi Zemljan poleteli do 250 metrov?

Takrat sem bil še premlad in sem drugače dojemal stvari. Nekako se je zgodila ogromna stvar, ampak jaz tega nisem jemal kot takšno, ker so v tisti sezoni uspehi prihajali eden za drugim. Enostavno jih nisem zmogel 'sprocesirati' oziroma se nisem zavedal, kako veliki so ti dosežki. Danes pa lahko rečem, da je bil to res eden najlepših skokov v moji karieri, če ne celo najlepši, in res mogočen dosežek, saj sem imel na startni listi nato dve leti najstarejši rekord objavljen, in pa šesti najdaljši. Če se zdaj ozrem nazaj proti rekordu, je bil to res velik mejnik za smučarske skoke.

Kaj je za vas najtežja stvar v skokih? Vzdrževanje primerne telesne teže, zgoščena in naporna sezona brez premora, nenehne spremembe pravil ... Kaj vas najbolj vrže iz tira zunaj sezone?

V karieri je mene teža zelo iritirala, da ni šla dol, saj gor je šla hitro, ampak dol pa ni hotela iti. Ne vem, ko ti ne gre, te vse moti, ali pa kdaj, ko se ne najdeš z opremo, ko jo moraš naštudirati. Ko jo konec sezone končno osvojiš, pa pri Fisu spet spremenijo pravila in greš spet na novo. Ali pa kdaj, ko se ti zdi, da pravila niso enaka za vse, pa te to jezi, pa ko je vetrovna tekma ali ko imaš tri tekme zaporedoma slabe pogoje. Ko ti gre in si v formi, imaš vedno dobre pogoje, ko pa ne gre, se ti pa tudi pogoji ne sestavijo. To so res stvari, ko mislim, da moraš začeti v nekaj verjeti.

Za kaj ste najbolj hvaležni, da so vam dali skoki? Boste v šport usmerjali tudi oba sinova?

Dali so mi vztrajnost, pa tudi zdaj s temi zadnjimi sezonami pogled, da ni vse slabo, kar se zdi na prvo žogo. Da si znaš večkrat reči, je kot je, za nazaj ne boš nič spremenil, lahko greš pa bolj umirjeno naprej. Otroka jaz ne bom usmeril v noben šport, ampak bom počakal, da vidim, kam bosta sama šla. Oba sta zelo športna, lahko pa tudi gresta v kakšne druge vode.

Ste že kaj razmišljali, kakšne so vaše nadaljnje ambicije, vsi si želijo, da se nekoč vrnete nazaj v skoke? Kam pa vas vleče?

Nisem še imel časa razmišljati o času po karieri. Šport je mene tako posrkal, da nisem mogel veliko razmišljati o drugih stvareh. Trenutno tudi premalo poznam razmere v skokih. Saj kdaj 'šimfaš', na primer, direktorja, ko se z njim pogajaš za pogodbo in meniš za priprave, koliko bo denarja, koliko ga ne bo, ampak da bi zdaj jaz točno vedel, kakšna je njegova služba, pa ne. Najprej moram pri sebi ugotoviti, kaj mi sploh 'paše' oziroma v kaj bi se res vrgel s srcem in dušo, ker nekam iti sedet samo zato, da imam plačo, mi še ni treba. Ali bom ostal v skokih ali ne, bomo pa videli. Treba je imeti okoli sebe dober kolektiv, ki ima podobne ambicije in pogled na šport, kot ga imaš sam.

Tudi vaš odnos z mediji se je razvijal skozi leta. Vidite podobnosti pri sestri Niki, ki je to sezono osvojila veliki globus?

V bistvu ste me vi vzgojili. Na začetku si res sramežljiv in ne veš, kaj povedati, oziroma ne znaš ene stvari raztegniti za 10, 15 sekund, za en stavek, dva. To pride z leti. Jaz mislim, da bo z Niko isto, ampak to so stvari, ki se jih težko naučiš. Odvisne so tudi od karakterja, težko zdaj nekomu rečeš, kako naj odgovarja, ker to potem ni več naravno.

Zdi se mi, da ko je Nika začela zmagovati in je osvojila novoletno turnejo, bi moral biti z njo nekdo s smučarske zveze oziroma eden od trenerjev. Ni še poznala protokolov in so jo samo 'vlačili' z ene televizijske hiše na drugo, nihče ni poskrbel za njeno opremo. Ko tekmovalec začne zmagovati, potrebuje ob sebi nekoga, da ga teh protokolov nauči.