Jaka Šubic (1)

Jaka Šubic prihaja iz Žirov, od začetka študija pa živi v Ljubljani. »To sicer nikoli ni bila moja želja, a tako se je zgodilo. Starši so žal pokojni, v Ljubljani so se zame pokazale boljše možnosti. Še vedno pa sem zelo navezan na Poljansko dolino, kjer imam sorodnike. Prav do Žirov sicer ne grem več pogosto, saj tudi moj brat živi v Ljubljani, sestra pa na Bledu,« je povedal na začetku najinega pogovora. Govoril ni nič kaj po žirovsko. »Tudi drugi mi pravijo, da izgubljam žirovski govor, kar mi ni ravno všeč,« je dodal.

Pri 41 letih živi običajno življenje, a vendarle je drugačno. Ima cerebralno paralizo, ne želi pa, da bi ga opredeljevali s tem. »Izraza, da me zaznamuje ali definira cerebralna paraliza, ne maram. Morda je preveč preprosto, a lahko bi rekel, da se samo premikam drugače. Temu skušam slediti, je pa res, da me včasih tudi kaj ustavi, mi ne uspe, me potre … – kot vsakega. Ne želim toliko razmišljati o cerebralni paralizi, ne želim poudarjati svoje invalidnosti. Seveda s tem živim, a poskušam delati tako, da me to ne definira. Nikoli nisem mogel hoditi, tako da živim življenje, kakršnega sem vajen. Drugačnega ne poznam. Skušam živeti čim bolj običajno življenje. Ne zdi se mi, da bi bila moja zgodba kaj posebnega. Služim si svoj kruh in si krojim svojo usodo. Prebijam se skozi življenje, še marsikdo drug se. Ne obupujem, saj to prav nič ne pomaga. Z dobro voljo in s pravimi ljudmi ob sebi se precej dlje pride. Ponosen sem na to, da sem postal samostojen, ne da bi moral iskati samo ugodnosti zaradi invalidnosti,« je pojasnil.

Hodi v službo. Po izobrazbi je pravnik, zaposlen v znani odvetniški družbi. Ukvarja se s civilnim, ustavnim in gospodarskim pravom. S pomočjo asistentov skrbi tudi za gospodinjstvo, opravlja enaka dela kot drugi. Pomoč asistentov ima sto ur na teden. Trenutno išče zamenjavo za asistenta, ki zapušča njegovo »ekipo«. »Še vedno iščem osebnega asistenta za polni delovni čas. Ni ga tako lahko najti. Kot pravnik nekoliko spremljam to področje, a ne dovolj, saj me zanimajo še druge stvari in časa za vse ni. Lahko rečem, da so nekatere rešitve zelo dobre, nekatere pa bi bilo treba še doreči. Vprašanje je, v katero smer bo šla zakonodaja. Asistenco sem dobil že z začetkom študija leta 2002, torej pred uveljavitvijo Zakona o osebni asistenci. Obrnili smo se na edino organizacijo, ki se je takrat ukvarjala s tem. Z asistenti imam večinoma same dobre izkušnje, mora pa biti ta odnos najprej človeški, prijazen tako uporabniku kot asistentu.«

V prostem času sede za računalnik, rad pogleda kakšen film, prebere poezijo, kaj napiše … Igra tudi v gledališču, v Kulturnem društvu dr. Ivana Tavčarja v Poljanah. »Stric Andrej me je povabil v ekipo poljanskega gledališča. Leta 2013 sem igral v ljudski igri Ravbarski cesar, v kateri je v mladosti igral tudi moj oče Marjan. Na odru bom znova na predvečer letošnjega slovenskega kulturnega praznika na proslavi v Gorenji vasi. Igral bom vlogo, v kateri je bil pred več kot petdesetimi leti moj oče. Za to priložnost moram vaditi poljanski govor, kar mi je všeč,« je nekaj besed na to temo povedal Jaka Šubic in naše bralce ob tej priložnosti povabil na proslavo. (Se nadaljuje)