Aleš Ernst, učitelj in avtor AEQ metode, tokrat o podzavestnem vplivu na partnerske odnose.
Če analiziramo partnerske odnose, lahko pogosto vidimo, da v njih ni podzavestnega interesa za resno in zrelo ali vedno bolj zrelo, lepo, romantično in umirjeno partnersko zvezo. Podzavestna definicija, kakšna je normalna partnerska zveza med moškim in žensko, se namreč oblikuje že v otroštvu. Če sta starša imela partnerski odnos, kjer je bil moški dominanten in strog, mati pa prestrašena, odvisna in neodločna, je logično, da je s tako razdelitvijo vlog med moškim in žensko nemogoče ustvariti lep, romantičen, umirjen in prijeten odnos.
Večina žensk si sicer zavestno želi partnerski odnos, ki je umirjen, lep in prijeten, ter to tudi upravičeno išče, vendar če je to v nasprotju s podzavestnimi definicijami, kaj je normalen odnos med moškim in žensko, potem ne bo mogla najti oziroma ustvariti takšnega odnosa. Otrok namreč povzame in presname odnos od svojih staršev. Miren in ljubeč odnos je sicer res bolj pravilen, vendar ne za podzavest, za njo je tak odnos lahko povsem odbijajoč.
Tako potem spoznamo nekoga, ki je podoben našim staršem, saj drugačen odnos niti ne bi imel možnosti obstati, ker nimamo nobene podlage v naših podzavestnih vzorcih za nov in drugačen odnos. Če bi preučevali svoje družinsko drevo, bi zelo težko našli par prednikov, ki je imel kvaliteten, delujoč in trajen partnerski odnos. Zaradi te podzavestne dediščine potem sami sebi mečemo polena pod noge in si ustvarjamo težave oziroma kakor ljudje tudi radi rečejo, vsak je sebi največji sovražnik.
Bilo bi sicer logično, da podzavestne vzorce, za katere pri starših vidimo, da niso učinkoviti in dobri, potem mi, ko postanemo odrasli in opolnomočeni, spremenimo. Na zavestni ravni to sicer veliko ljudi tudi počne. Vsi si namreč želimo, da vzpostavimo drugačno vedenje, da se učimo iz napak staršev, jih popravljamo ter izboljšujemo. Vendar problem nastane, ko se vmeša podzavestni sistem, ki ima dolgoročno veliko večji vpliv na življenje kot zavestni del. Potem se vse tiste želje “nikoli ne bom takšna, kot je bila moja mama” ali pa “nikoli ne bom takšen, kot je bil moj oče” hitro spremenijo v “zarečenega kruha se največ poje”.
Bitka, ki jo bijemo znotraj sebe med voljo in mišljenjem oziroma med zavestjo in podzavestjo, nas utruja in vodi v izčrpanost ter kronično utrujenost. Namen AEQ programov pa je tudi ta, da se naučimo določiti, od kod izhaja to, kar imamo v sebi. Pri AEQ vajah občutimo in lahko opazimo, kako se odnos med očetom in mamo pozna še dandanes v našem telesu že samo v tem, kako potiskamo eno nogo v tla in kako drugo dvigujemo od tal. To nam lahko da misliti, da lahko odnos, ki smo ga kot otrok morali prevzeti kot referenčni, kot nekakšno “tovarniško nastavitev” oziroma kot normalen odnos za našo tradicijo, čeprav neželen, danes spremenimo.
To je lahko tudi dovolj velik motiv, da se dovolj resno lotimo celotnega sistema in s pomočjo AEQ metode, ki je razvita za to, da postopoma spreminjamo podzavest, dejansko postopoma opustimo določene podzavestne vzorce za seboj. Boljši partnerski odnosi so danes popolnoma izvedljivi zaradi tega, ker je danes življenje kljub vsemu daleč najboljše kot kadarkoli prej v človeški zgodovini. Težava je pa, da podzavest ni prilagojena temu času, ker izhaja iz veliko težjih okoliščin in dogodkov.
Na srečo si lahko le predstavljamo, kako je bilo živeti v preteklosti, kjer so bili odnosi med moškimi in ženskami praviloma slabi. Sploh v Sloveniji, kjer so bili še tri generacije nazaj moški večinoma "hlapci", ki so bili večinoma nemočni pri reševanju osnovnih problemov in niso mogli zagotoviti boljšega življenja svojim družinam. Taka nemoč spravi moškega v bes, ki ga potem izrazi na tistih, ki se mu ne morejo upreti. Ženske in otroci so tako trpeli bes, ki so ga imeli moški v sebi in ga niso mogli usmeriti v boj za svobodo in boljši jutri, da bi bili gospodarji na svoji zemlji. Morali so biti hlapci “Jerneji” in so vso svojo zagrenjenost, frustracije ter konstantno poniževanje s strani gospodarjev dajali ven na ženske, ki pa niso mogle narediti nič drugega, kot to trpeti. To je zmanjševalo in od žensk odtujilo sposobnost čutenja, mehkobe, razumevanja ter umirjanja. Vse skupaj pa se je naprej prenašalo na otroke, ki niso mogli od matere dobiti potrebnih vplivov umirjanja, sočutja, ljubezni in radosti.
V takšnem okolju naša prababica ni mogla imeti lepega, romantičnega, umirjenega in prijetnega odnosa z moškim, saj bi jo nenazadnje drugi požrli od zavisti in nasprotovanja. Tak odnos ni mogel preživeti. Lahko se ob tem spomnimo filma oziroma knjige Cvetje v jeseni ali pogledamo večino slovenskih novel in romanov, kjer opazimo, da se vedno iz kratke zaljubljenosti in nekaj malega sreče ter zadovoljstva prej ali slej odnosi spremenijo v zlorabo enega ali drugega spola. Otroci so odraščali ob neustreznem vzgledu in si tako neustrezno oblikovali podzavest, ki jim je potem krojila njihovo odraslo vedenje v partnerski zvezi. Veliko teh zgodb, ki vam bodo pomagale razumeti našo preteklost in obliko naših podzavesti v partnerskih odnosih lahko nadete v knjigah Milene Miklavčič.
Dejstvo pa je, da imamo danes možnost ustvariti drugačne, lepše, bolj umirjene in prijetne odnose z drugo osebo, če se le konkretno lotimo projekta in v to vložimo potreben čas, da spoznamo prej prikrito. Z AEQ vajami se lahko naučimo vedno bolj čutiti prej podzavestne vplive na partnerja in s tem dvignemo čustveno zrelost nad raven, ki smo jo prejeli od svojih prednikov.
Aleš Ernst, avtor in učitelj AEQ metode ,YouTube kanal: AEQ, Facebook: AEQ metoda
Preberite si še:
- Aleš Ernst: Zakaj nam odnosi ne uspejo? (Sensa podkast)
- "Kolikor jih bo bog dal!" - Spolnost naših starih staršev
- Zame je bil najlepši dan tisti, ko je mož začel zahajati k Lojzki (Resnična pripoved)
- Aleš Ernst: 'Kar ne veš, ne boli' je nesmiseln slovenski pregovor
Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord
