S kakšnimi občutki so bili soočeni državljani, se je pokazalo, ko sta v ZD Bežigrad dve zdravnici napovedali, da se ne gresta več in sta dali možnost pacientom, da pridobijo osebnega zdravnika. Čakajoči so se sredi noči postavili v vrsto v upanju, da sem jim uresniči želja, da pridejo v stik z zdravnikom, ki bi jim lahko pomagal. Ljudje so v paniki ves gnev sprostili drug na drugega namesto na oblastneža, ki je tulil na njih s vprašanjem »Ali sem jaz kriv?«. Ljudje, starejši nebogljeni in bolni, ki so bili v tistem trenutku okupirani edino s tem, ali jim bo uspelo dobiti številko, ki jih bo pripeljala do zdravnika, res niso mogli presoditi, kdo je kriv za krivico, ki se je jim zgodila. Na srečo oblastnika ni bilo tam nikogar, ki bi mu bolj trdo povedal, kdo je odgovoren. Tako pa je lepo brez posledic odkorakal z občutkom, da je tudi tokrat zmagal.
Prvič, odkar je minister Bešič prevzel odgovornost za zdravstvo, sem imel občutek, da misli resno. Žal pa se mu je tudi tokrat pripetila začetniška napaka, ko je najprej udaril po civilni družbi, ki je napovedala javne proteste. S to napako si je precej zmanjšal verodostojnost, ker se je moral izvijati iz primeža užaljenih. V kolikor ne bi bilo te napake, bi veljal za heroja zgodbe, ker je z imeni in priimki pokazal na krivce za nastalo situacijo v Ljubljani. Ob tem pa je še šokiral z informacijo, da mu je župan Janković ob omembi, da je za stanje glede nepredstavljivo dolgih čakalnih vrst pacientov v Ljubljani v pretežni meri kriva »dvoživka«, direktorica ZD Ljubljana, kar se je potrdilo ob naslednjih razpravah. Smehljajoči se župan najlepšega mesta ni dovolil, da bi si kdo upal podvomiti v njegov izbor direktorice, še več, ko se že ptički na vejah čivkali o njeni krivdi, je on še vedno vztrajal pri svojem. Nič ni pomagala informacija, da je iz ZD Ljubljana v času vladavine sedanje direktorice odšlo preko 30 zdravnikov in da so številni med njimi povedali, da odhajajo zaradi nesprejemljivega odnosa direktorice.
Politično neuki zdravstveni minister se je žal še enkrat zapletel, ko je javno omenil govorice o nameravani prodaji nekaterih zdravstvenih domov. To je bila pa kaplja čez rob takojšnjim in kasnejšim ukrepom predsednika vlade Goloba. Prvič po volitvah smo bili priča dogovorjeni navezi Janković-Golob, s katero se je župan pohvalil ob špekulacijah o politični povezavi z gibanjem v ljubljanskem mestnem svetu. Ob tej zgodbi je Golob ponižal svojega ministra, ki se je moral za svoje nepreverjene izjave Jankoviću s stisnjenimi zobmi opravičiti. Kje pa je opravičilo župana ministru za grožnje, ki mu jih je izrekel? Tako je Janković ob asistenci Goloba demonstriral zmago nad ministrom.
Župan nam je še pred meseci razlagal, kako je zdravstvo v Ljubljani zgledno organizirano, ob pričujoči nevarnosti kaosa pa obljubil prihod ene zdravnice ter vztrajno/arogantno zagovarjal sposobnost sedanje direktorice. V praksi sem spoznal kar nekaj ljudi z najvišjimi akademskimi titulami, ki pa niso imeli sposobnosti vodenja. Krivda, ki jo pripisujemo županu, je več kot utemeljena. Denimo, koliko kadrovskih stanovanj za zdravnike je bilo na razpolago v zadnjih 12 letih, koliko štipendij je bilo dodeljenih, zakaj se župan ni takoj odzval na nevzdržno stanje v zavodu in dal prednost rešitvi problema pred osebnimi simpatijami? V petih letih bi lahko izobrazili četo izkušenih zdravnikov. In še bi lahko našteval.
Sistem javnega zdravstva se ni mogel sesuti v nekaj mesecih Golobove vlade. Vemo, da se je razgradnja javnega zdravstva pričela kmalu po osamosvojitvi. Sistematično so ga spodkopavale vse vlade, nekatere zaradi neznanja, druge načrtno. Skrivni lobiji na čelu z vlado Janeza Janše in Fidesom pa so tlakovali pot v pogubo. V več kot desetih stavkah je Fides kot prvo zahtevo postavil plače zdravnikov. Za ostale zaposlene mu ni bilo mar, saj je Kuštrin javno izjavil, naj se drugi sami brigajo zase. Predsednik Fidesa je s svojo arogantno držo delal razkol med zdravniki in pacienti-državljani, poveličeval zdravniški poklic in zahteval izjeme. Razen nekaj splošnih stališč glede organizacije javnemu zdravstvu ni ponudil strokovnih rešitev. Nismo naivni. To stanje so povzročili in ga še vzdržujejo t. i.»krti«, katerih cilj je razgradnja oz. prilastitev denarja državljanov, ki ga namenjajo za javno zdravstvo. Navidezno pomanjkanje zdravnikov hitijo reševat z dodeljevanjem koncesij, Menda je samo v Ljubljani razpisanih 50 koncesij. Od kod pa boste pripeljali zdravnike, ki bodo bodoči koncesionarji? Iz javnega zdravstva, vendar. To pa je politika iz enega žepa v drugega.
Jožef Martini, Ljubljana
