Nekaj dni pozneje je zdravnica izvedela, da je dekle vendarle našlo pot, da je prekinila nosečnost, a ker se to ni zgodilo v zdravstveni ustanovi, je za posledicami tega umrla. Takrat se je v mladi zdravnici nekaj premaknilo, in ko je še ugotovila, da bi zakonodaja v Gani v tem primeru, ker je bila nosečnost sad posilstva, splav tudi dovolila, je to povsem spremenilo njeno prepričanje. Od tedaj se je zapisala boju za legalizacijo splava in omogočanje varne prekinitve nosečnosti. Temu je ostala zvesta tudi kot ministrica za zdravje v eni od ganskih vlad, pozneje je postala podpredsednica organizacije, ki se zavzema za izboljšanje reprodukcijskega zdravja žensk in njihove pravice na afriški celini (IPAS). Med drugim je njena zasluga, da so mnoge afriške države, Mozambik, Siera Leone, Benin in Esvatini, reformirale svoje zakonodaje in omogočile varno prekinitev nosečnosti ter da so se začeli pravni postopki v državah, kjer je zakonodaja glede tega še preveč restriktivna, kot je v Gani, Zambiji, Malaviju, Senegalu in Mavriciju. »Njeno delo je rodilo številne pozitivne spremembe in začrtalo pot k bolj varnemu zdravstvenemu okolju afriških žensk,« je nedavno utemeljila organizacija The Right Livelihood Award Foundation, ki je ganski zdravnici podelila alternativno Nobelovo nagrado.