Podobno kot mnogi režiserji novega hollywoodskega vala, ki se je pojavil po filmu Bonnie in Clyde iz leta 1967, tudi William Friedkin ni imel formalne režiserske izobrazbe, kot jo ima Martin Scorseese ali Francis Ford Coppola, njegov še živeči največji rival in prijatelj. A samoukov oziroma ljudi brez formalne gledališko-filmske izobrazbe je med (hollywoodskimi) filmskimi režiserji veliko, z Johnom Fordom Alfredom Hitchockom, Johnom Houstonom, Stevenom Spielbergom, Stanleyjem Cubrickom in Quentinom Tarantinom na čelu. Nasploh je bila formalna režiserska izobrazba dolgo časa značilna predvsem za Vzhod oziroma Sovjetsko zvezo, saj je bila prva filmska akademija leta 1919 ustanovljena v Moskvi.
Tako je tudi Friedkin postal režiser ob delu, potem ko se je kot najstnik zaposlil na televizijski postaji v Chicagu, kjer je bil najprej zadolžen za sprejemanje in odpošiljanje pošte, nato pa je v dveh letih prek manjših stranskih zadolžitev na snemanjih prišel do režiranja televizijskih oddaj oziroma sprva dokumentarcev. Med drugim tudi zadnje epizode iz serije Alfred Hitchock predstavlja, v kateri je slavni angleški režiser predstavljal slavne osebnosti iz sveta filma. In Hitchcock Friedkina ob tisti priložnosti ni vzljubil. Opomnil ga je, da mora režiser nujno nositi kravato. Leta 1965 se je tudi preselil v Hollywood, vendar njegovi prvi filmi niso bili uspešni vse do Francoske zveze iz leta 1971, filma o tihotapljenju heroina iz Francije oziroma iz Marseilla v New York.
Ulice se malone voha
Kot se v slovenskem filmskem diskurzu rado reče, je Friedkin odpiral teme, a pravilneje bi bilo reči, da se je na njih naslanjal. Francoska zveza je bil dejanski kanal za tihotapljenje heroina, ki se je med Marseillom in New Yorkom vzpostavil konec štiridesetih let, ko je korziška mafija ob podpori Cie kot protiuslugo za ščitenje francoskih odpornikov med drugo svetovno vojno opij iz Indokine in Turčije predelovala v heroin v marsejskih laboratorijih in z njim zalagala trg v ZDA. Konec 60. let je bilo 80 odstotkov heroina na ulicah ZDA francoskega, a v tistem času je ameriška vlada tudi že končala pogajanja s Turčijo, da prepove vzgojo maka, kar se je zgodilo junija 1971, obenem pa se je že zgodilo tudi nekaj velikih zaplemb.
Oktobra 1971 je bila premiera filma, v katerem se je dokončno proslavil Gene Hackman, ki je za vlogo newyorškega detektiva Popaja, ki se zagrizeno bori proti prekupčevalcem, dobil oskarja za najboljšo moško vlogo, Friedkin za režijo, film je pobral še oskarje za najboljši film, najboljši scenarij in montažo. Podobno kot v primeru leto poznejšega Botra in po izročilu novega hollywoodskega vala, za katerega je bilo značilno, da je filme bolj kot v studiih snemal na zunanjih lokacijah, je ena od značilnosti Francoske zveze ta, da se da skozi film malodane vohati ulice New Yorka. Skozi prikaze smoga, smeti, toplih izpuhov in sape v mrazu, propadlih zgradb ter druge urbane detajle. Nemalo kateri prizor je bil posnet na dokumentaren način, ne da bi Friedkin imel dovoljenje zapreti ulico, ampak so igralci improvizirali med dejanskimi ljudmi, prav tako ni bilo na voljo posebne osvetlitve, ampak je snemalec uporabljal priložnostne vire svetlobe.
Izrazit privrženec realizma
Vsega dve leti po Francoski zvezi, potem ko je zavrnil režiranje nadaljevanja, v katerem se Hackman spet pojavi v glavni vlogi, vendar pa dvojka ne doseže enke, je Friedkin ponovno udaril na polno. Film poznamo kot Izganjalca hudiča, v kinodvorane je prišel decembra 1973. Snemanje filma o dekletu, ki jo obsede hudič, izžene pa ga katoliški duhovnik, je bilo problematično in je trikrat preseglo začetni proračun. Uvodni prizori so se snemali v Mosulu v Iraku pri 54 stopinjah Celzija, prizori pri odprtem oknu v ZDA pa pri minus 29 stopinjah Celzija, kajti Friedkin je spet želel kar se da avtentičen posnetek sape v mrazu. In ker so kamere kaj kmalu ogrele prostor, so imeli za posamezen poskus na voljo vsega pet minut. Bil je izrazit privrženec realizma. Tudi Francoska zveza se je snemala v izrazito mrzli newyorški zimi, kot se je tudi Izganjalec hudiča snemal z minimalno dodatne osvetlitve.
V filmu je nanizal nekaj najboljših prizorov iz grozljivk – ko deklica Regan obrne glavo, masturbira s križem ali izbruhne zelenkasti izbljuvek. Izganjalec pa velja za prvo grozljivko, ki je bila nominirana za oskarja, čeravno je od devetih nominacij film prejel nagrado samo za najboljši scenarij. A Izganjalec hudiča, ki mu je koristilo tudi, da je sprožil globalne razprave o obstoju hudiča, je postal komercialna uspešnica. Max von Sydow, švedski igralec, ki je do tedaj igral v številnih filmih Ingmarja Bergmana, je postal svetovno znan, Linda Blair, ki je po tistem, ko so mnoge matere zavrnile ponudbo, da bi njihova hči odigrala hudičevo obsedenko (med drugim je bila predvidena Jamie Lee Curtis), pa je zgolj s to vlogo zaslovela kot ena najbolj svetovno znanih Lind. Ob Lindi Mc Cartney, Lindi Evans in Lindi Evangelista, v našem primeru nemara tudi Lindi iz Alana Forda. Igralsko Blairova nikdar ni ponovila dosežka iz Izganjalca, postala je znana po zvezah z rock zvezdniki in težavah z mamili, dandanes je obskurno znana po verjetju v paranormalno iz zavzemanju za pravice živali.
Tudi Friedkin v nadaljevanju ni več posnel tako velikih filmov, kot sta omenjena dva. To velja tudi za Vabo, film o brutalnih umorih na newyorški gejevski sceni, v katerem je glavno vlogo igral Al Pacino, ki je v gejevskih krogih izzval proteste, češ da je homofoben. Gejevska skupnost je neposredno motila snemanje s povzročanjem hrupa, usmerjala svetlobo v kamero s pomočjo ogledal in podobno, na koncu je bil film nominiran v kategoriji najslabših filmov leta 1980 in bil komercialno neuspešen. Dandanes je nemalo komu kulten. Finančno uspešnejši je bil z Živeti in umreti v Los Angelesu, filmu o detektivu iz leta 1985, ki pa nikakor ni dosegel njegovih dveh ključnih del, Francoske zveze in Izganjalca hudiča.
