Vse priznanje intervencijam civilne zaščite za pomoč najbolj prizadetim krajem in ljudem, ki so utrpeli največjo škodo. Pokazalo se je, da smo na tem področju dobro organizirana država, ki je sposobna hitro in učinkovito reagirati. Imamo velikega človeka, ki vodi organizacijo civilne zaščite, Srečko Šestan ve in zna koordinirati vse tiste sile, ki morajo sodelovati ob takšnih usodnih dogodkih. Tudi pripravljenost državljanov, da pomagajo prizadetim, je velika in vsestranska. Vendar mislim, da je treba ob tej veliki nesreči storiti mnogo več.
V zgodovini človeštva se je že večkrat pokazalo, da so največje katastrofe spodbudile premike, ki so sprožili dejavnosti v smer ne samo sanacije škode, temveč ambicije hitrejšega napredka in razvoja. Bilo bi prav, da bi zdaj tudi v Sloveniji prišlo do takšnih pobud.
Pri nas je navada, da vedno kličemo na pomoč državo. Večina tistih, ki to počnejo, se ne vpraša, kako naj država to izvede. Če bi morali za to uvesti kak nov davek ali povečati obstoječega, se takoj najdejo protestniki, ki temu nasprotujejo. Lep primer je nedavno sprejeti zakon o dolgotrajni oskrbi. Ko je uvedel nov 1 % prispevek za delodajalce, zaposlene in upokojence, so se takoj oglasili tako imenovani »prizadeti«.
Morda je zdaj primeren trenutek, da se vprašamo, kaj naj državljani sami storimo za svojo državo. To zdaj že v zgodovino zapisano misel je izrekel Kennedy, eden največjih ameriških predsednikov. Najprej hitro in učinkovito pomagajmo neposredno prizadetim državljanom, zgradimo jim nove domove, obnovimo ceste in mostove, nato pa razmislimo in se poenotimo o tem, ali lahko pospešimo in pomagamo hitreje dokončati vse tiste infrastrukturne naložbe, ki so najbolj potrebne za Slovenijo, da bi postala še bolj razvita in močnejša.
Seveda je dobrodošla vsaka pomoč tudi iz tujine, pa iz Evropske unije. Toda ta je počasna, premostiti bo treba veliko birokratskih ovir, čas pa terja večjo hitrost. Bolj bo tekel čas, bolj bodo bledeli vtisi o nesreči.
Največ lahko storimo sami, če bo naša skupnost to le hotela. O tem razmišljam, o tem bi rad nekaj napisal in predlagal. Največ predlogov izhaja iz predpostavke, da bi bilo najlepše, če bi šlo za prostovoljne odločitve subjektov. Morebitni predpisi bi morali le formalno pravno to čim bolj olajšati. Če ne bi šlo brez predpisov, bi jih morali pač sprejeti.
Naše gospodarstvo je uspešno. Mnoga podjetja, seveda tudi banke, naj se odločijo, da bodo del svojega dobička odstopila posebnemu razvojnemu solidarnemu skladu. Kolikšen procent in koliko časa, naj bo predmet nadaljnjih razprav.
Vsak državljan naj bi prispeval 1 % od svojih letnih dohodkov. To bi moral urediti poseben predpis s časovno omejitvijo. Morebitne oprostitve bi bili deležni vsi, ki so utrpeli materialno škodo v poplavah.
Državljani Slovenije imamo več kot 21 milijard evrov finančnih sredstev v bankah. Ne vem, kakšna je struktura teh naložb. To so gotovo sredstva na transakcijskih računih in verjetno tudi naložbe v vzajemnih skladih. Razmišljam o tem, ali ne bi kazalo del teh sredstev vključiti v obnovo in razvoj Slovenije. Povabili bi lastnike teh sredstev, naj prispevajo majhen del svojega premoženja, prostovoljno, neobvezno.
Iz te akcije bi lahko izločili tiste lastnike, ki imajo manjše naložbe in jih morajo imeti za svojo lastno varnost. To pomeni, da bi pričakovali donacijo le od tistih bogatejših, ki lahko brez težav prenesejo zmanjšanje za nekaj procentov svojega likvidnega premoženja. Potrebni so izračuni finančnih strokovnjakov, da ocenijo, kaj bi bilo možno in kaj bi bilo realno oz. sprejemljivo. Na pamet rečeno, morda bi lahko iz tega naslova zbrali vsaj 500 ali več milijonov evrov.
Za upravljanje tako zbranih sredstev iz vseh naštetih naslovov bi morali ustanoviti poseben Solidarnostni sklad Slovenije. Vodila naj bi ga izbrana neodvisna in odgovorna institucija. Koristniki sredstev bi morali biti javno znani in sprejeti odgovornost za pošteno in strogo namembnost uporabe teh sredstev.
Gre le za idejo in predlog, natančna pravila naj bodo v rokah strokovnjakov. Tudi vlada bi morala o tem izreči svoje mnenje. Zaželeno bi bilo čim manj birokracije o tem.
Morda so to le sanje starega človeka, ki to piše. Vprašajmo javno mnenje, kaj si ljudje o tem mislijo. Spominjam pa se, da smo nekoč, še v socializmu, poznali samoprispevke, ki so bili večinoma uspešni in so nas obogatili za marsikakšen koristen objekt.
Če si ne bomo upali uresničiti takšne ali podobne akcije, je še vedno možno na primer povečanje davka na dodano vrednost, kljub določenim negativnim učinkom, ki jih to ima.
Miran Goslar, Ljubljana