V Evropi se aktivnost klopov začne spomladi, ko temperatura doseže šest stopinj, in običajno vztraja do novembra, ko se temperatura spet zniža.

Zavedanje o prisotnosti klopov, prepoznavanje njihovih ugrizov in ustrezno ukrepanje po njih so ključnega pomena za zmanjšanje tveganja okužbe. Tveganje za okužbo lahko najprej zmanjšamo s tem, da na območjih, kjer je prisotna populacija klopov, nosimo svetla oblačila, ki naj pokrivajo čim večji del telesa, in da uporabljamo sredstva (repelente), ki odganjajo klope. Po zadrževanju v teh okoljih moramo vedno pregledati celotno telo in tako poskrbeti za svoje zdravje. Cepljenje je brez dvoma koristno pri zaščiti pred določenimi boleznimi, vendar se moramo zavedati, da absolutne zaščite pred klopnimi boleznimi ni.

Ko se klop znajde na človeku, poišče primerno mesto, kjer se pritrdi tako, da svoj »rilec« potisne globoko v kožo. Ugrizi klopa so običajno na območjih telesa, kjer je koža tanka in mehka ter omogoča preprost dostop do krvnih žil, torej okoli ušes, na vratu, pod pazduhami, na trebuhu, v dimljah, na notranji strani stegen, pa tudi na lasišču. Za odstranitev klopa ne uporabljamo olj, krem, petroleja ipd., ampak pinceto ali poseben pripomoček za odstranjevanje klopov. Pri tem pazimo, da klopa ne stisnemo. Če deli klopa ostanejo v koži, čim prej odstranimo tudi njih. Po odstranitvi temeljito očistimo mesto ugriza s čisto vodo in milom ter ga razkužimo. Če opazimo kakršne koli nenavadne simptome, kot so vročina, izpuščaji ali bolečine, se moramo takoj posvetovati z zdravnikom.

Bolezni, ki jih povzročajo klopi

Klopni meningoencefalitis je virusna nalezljiva bolezen pri ljudeh, ki prizadene osrednji živčni sistem. Pojavlja se v številnih delih Azije in Evrope. Po podatkih Nacionalnega inštituta za javno zdravje so bile med evropskimi državami z največjo pojavnostjo bolezni v obdobju 2005–2009 Slovenija (14,1 primera na 100.000 prebivalcev na leto), Estonija (11,1), Litva (10,6) in Latvija (8,8). Prvo omembo encefalitisa, podobnega klopni bolezni, najdemo v skandinavskih cerkvenih zapisih iz 18. stoletja. Bolezen je bila opisana kot klinična bolezen leta 1931 v Avstriji, njen povzročitelj pa je bil izoliran v vzhodni regiji Rusije leta 1937. Virus klopnega encefalitisa je član rodu flavivirusov, družine Flaviviride. Virus sestavljajo trije podtipi: evropski (TBEV-Eu), sibirski (TBEV-Sib) in daljnovzhodni (TBEV-FE). Virus se prenaša s slino okuženega klopa v nekaj minutah po ugrizu klopa. Približno tretjina bolnikov vboda klopa ne opazi. Z virusom se lahko okužijo tudi domače živali, na primer krave, ovce, koze. Okužene živali niso naravne gostiteljice virusa, vendar pa lahko izločajo virus v svoje mleko. S pitjem njihovega nepasteriziranega mleka in mlečnih izdelkov se lahko okužijo tudi ljudje. Primer okužbe s klopnim meningoencefalitisom na Koroškem nas opozarja na previdnost, ki je povezana z uživanjem surovega mleka in mlečnih izdelkov.

Klopni meningoencefalitis sledi inkubacijski dobi, ki povprečno traja osem dni (razpon štiri do 28 dni) po ugrizu klopa. Običajno ima bolezen fazni potek (pri 72 do 87 odstotkih bolnikov). Trajanje prve faze bolezni je približno pet dni (razpon dva do deset dni) s sedemdnevnim intervalom brez simptomov (razpon od enega do 21 dni), ko nastopi druga faza. V prvi viremični fazi prevladujejo simptomi, kot so povišana telesna temperatura (99 odstotkov), utrujenost (63 odstotkov), splošno slabo počutje (62 odstotkov) ter glavobol in bolečine v telesu (54 odstotkov). Znižanje levkocitov (levkopenija) in trombocitov (trombocitopenija) ter rahlo povišane serumske transaminaze lahko opazimo v prvi fazi, v drugi fazi pa je pogosta levkocitoza. Klinični spekter bolezni sega od blagega meningitisa do hudega meningoencefalitisa s paralizo oziroma brez nje. Redkejša oblika je kronična progresivna oblika. Postencefalitični sindrom, ki povzroča dolgotrajno obolevnost in pogosto vpliva na kakovost življenja, se pojavlja pri do 50 odstotkih bolnikov po akutnem klopnem meningoencefalitisu. Klinični potek in izid se razlikujeta glede na podtip okužbe, ki jo prenašajo klopi.

Cepljenje: koga, kako in kdaj

Lymska bolezen

Lymsko bolezen povzroča bakterija Borrelia burgdorferi. Lahko prizadene kožo, sklepe, srce in živčni sistem, simptomi pa vključujejo izpuščaje, bolečine v sklepih, vročino, utrujenost in nevrološke težave. V Sloveniji je borelioza po navedbah NIJZ najpogostejša nalezljiva bolezen, ki jo prenašajo klopi. Pojavlja se po celi državi in letno beležimo okoli 5.000–7.000 zbolelih. Tveganje za okužbo je največje od februarja do novembra. Blage zime in vlažne pomladi spodbujajo pojavnost klopov. Borelija se na človeka prenaša z ugrizom okuženega klopa (v Evropi je to Ixodes ricinus). Klop postane kužen s sesanjem krvi okužene živali, najpogosteje so to mali gozdni sesalci in ptiči, lahko tudi večje živali, ki predstavljajo naravni rezervoar za bakterije. Za zdaj ni dokazov o prenosu bolezni s človeka na človeka. Zgodnji simptomi lymske borelioze se običajno pojavijo v treh do 30 dneh po ugrizu klopa. Izpuščaj je pogost znak lymske borelioze, vendar se ne pojavi vedno. Največkrat je v obliki enojnega kolobarja, ki se počasi širi od mesta ugriza klopa. Drugi simptomi prve faze borelioze lahko vključujejo vročino, glavobol, utrujenost, mišične bolečine in nespecifične bolečine. Druga faza se lahko s simptomi izrazi v treh do desetih tednih po ugrizu klopa. Vključuje lahko naslednje simptome: slabost mišic na eni ali obeh straneh obraza, motnje ritma srca, šibkost v mišicah, težave z vidom in težave s sklepi. Simptomi tretje faze se običajno začnejo dva do dvanajst mesecev po ugrizu klopa. Lymska borelioza lahko povzroči kožno bolezen, imenovano kronični atrofični akrodermatitis. Boreliozo zdravimo z antibiotiki. Pomembna je zgodnja prepoznava bolezni, saj je zdravljenje v prvi fazi bolezni praviloma zelo učinkovito.

Erlihioza in anplazmoza

Erlihioza se pri ljudeh kaže kot vročinsko stanje po klopovem vbodu ali kot multisistemska okužba s posledicami na številnih organih. Dokazali so tudi asimptomatske oblike okužbe in blage oblike. Klinični znaki in simptomi so vročina, glavobol, bolečine v mišicah in sklepih, prebavne težave, kašelj in prizadetost osrednjega živčevja. Pri zdravljenju so zelo učinkoviti tetraciklini.

Anaplazmoza je bakterijska bolezen, ki jo povzročajo bakterije iz rodu Anaplasma. Simptomi vključujejo vročino, mrzlico, glavobol, bolečine v mišicah, utrujenost ter lahko tudi vnetje jeter in drugih organov. O anaplazmozi najpogosteje poročajo z zahoda in severovzhoda Združenih držav Amerike. Ta območja ustrezajo znani geografski razširjenosti borelioze in drugih bolezni, ki jih prenaša Ixodes scapularis.