Vse bolj poslušam o otrocih, ki jih starši ne morejo več obvladovati. To so zdaj tiste generacije, ki so odraščale brez pravil, odgovornosti in z občutkom, da je dolžnost skupnosti, da se prilagaja otroku, ne obrnjeno, in morda je v času covida poleg tega razpadel še del neke strukture, ki je prej to držala skupaj. To so stvari, ki me presenečajo. Ne da tega ne bi pričakoval, ker je precej jasno, od kod izvirajo ti vzorci. Bolj me preseneča obseg tega. Zato bi rekel, da je bilo leto bizarno.
Del otrok je res pod izrednim pritiskom staršev, ki zahtevajo uspešnost na vseh mogočih področjih. Starši imajo pri tem veliko vlogo. Drugi vir napetosti je v tem, da se te generacije slabše soočajo s frustracijami. In mi smo krivi za to. Vsakič, ko se naši otroci soočijo s težavo, hitimo na pomoč in začnemo reševati njihove probleme. Toda mi smo se sami učili soočati s težavami. Včasih je bilo težko, ampak kasneje so take veščine in izkušnje prišle prav. Otroci danes živijo v okolju visokih pričakovanj, po drugi strani pa nimajo orodij, da bi se soočili s frustracijami. x Nedeljski dnevnik
