Tudi midva s Katarino in njenim bratom sva organizirala ribje piknike in naokoli vozila turiste, potem pa sva se leta 2016 odločila, da odpreva gostilno na ladji. Zaradi skromnega poletnega ulova se marsikateri ribič odloči, da bo poleti raje vozil turiste, kot pa ribaril. Manjšim ribičem mrežarjem se lahko sicer nekajkrat na leto posreči dober ulov, vse ostalo pa je bolj kot ne životarjenje. Ali bo na morju deset do dvanajst ur na dan in se bo zlomil ali pa si boš našel še kakšno dodatno dejavnost. To je danes postala definicija malega ribiča mrežarja.
Kot pravijo biologi, naj bi bilo slovensko morje v dobri kondiciji. Kje je potem razlog, da bo ribištvo, kot trdijo nekateri ribiči iz Istre, v nekaj letih le še muzejska dejavnost?Ribištvo je res v zatonu, pa tudi morje je precej izropano. Sam opažam, da se danes, ko je na primer sezona izlova orad, ujame zgolj desetina rib v primerjavi z desetletjem nazaj. Nekoč se je na polno lovilo pašare ali iverke in se jih je po dobri ceni prodajalo na borzo v Trst. Če se jih je še nedolgo tega v začetku januarja lahko izlovilo tudi do sedemdeset kilogramov na dan, jih danes praktično ni več. Eden izmed razlogov je gotovo toplejše morje, tako da ribe ostajajo v lagunah, drugi, bistveno pomembnejši razlog pa so ribiške ladje kočarice, ki z vlečno mrežo, tako imenovano kočo, ki drsi po morskem dnu, z dna poberejo ribje mladice in ikre ter jajca mehkužcev. Tako kot na avtocesti ne more rasti trava, ker se po njej neprestano vozijo, tako tudi v morju ne more ostati nič živega, če se po dnu neprestano vlečejo mreže. Poleg tega imajo pri lovljenju s kočami sedemdeset odstotkov zavržka. Kar ni sprejemljivo za komercialno prodajo, se zavrže. Dodatna težava v zadnjih letih so še delfini, ki so se nenormalno razmnožili. V našem morju naj bi jih živelo najmanj dvesto in so strašni roparji ribiških mrež. Ko zagledajo mrežo, se zaženejo vanjo, jo strgajo in pospravijo ves ulov. So tako premeteni, da kakšno jato celo namenoma spravijo v mrežo, da ribe potem v miru pojedo. Sam imam manjši šestmetrski čoln in lovim na mrežo, pa še to zgolj v priobalnem pasu, in se mi je letos prvič zgodilo, da so mi delfini strgali več mrež tudi že povsem blizu obale.
Zakaj pa so se delfini tako razmnožili?Do leta 1953 so ribiči v Jugoslaviji in Italiji dobili nagrado, če so ubili kakšnega delfina, danes pa se jih ne sme nihče več dotakniti. Če en delfin poje tam nekje deset kilogramov rib na dan in jih je samo v našem morju dvesto, to pomeni, da pojedo dve toni rib na dan. Včasih smo ribje jate iskali s sonarjem, danes pa jat praktično ni več, ker jih preganjajo delfini. Na Japonskem jih lovijo samo zato, ker so preveč konkurenčni ribičem.
Na Hrvaškem in v Italiji imajo tudi moratorij na izlov, da se masa morskega življa lahko obnovi. Pri nas tega ni.Če v Italiji loviš v času moratorija, ti država ne samo zapleni ladjo in mreže, strpajo te v zapor. Pri nas pa se večino časa lovi zgolj komercialna bela riba. Poleti so sicer res dovolili izlov orad, ki napadajo školjčišča tudi v rezervatih, ampak ribe v našem morju nimajo miru, da bi se lahko generacije obnovile. Eden takšnih primerov je tradicionalni izlov cipljev, ki je zgolj krinka, da se lahko lovi bela riba. Ciplji za slovenske ribiče niso zanimivi. Če jih ujameš več ton, jih res lahko prodaš na borzi v Trstu ali slovenskim veletrgovcem. Če pa jih ujameš dvesto kilogramov, z njimi nimaš kaj početi, ker je cena za kilogram tam nekje okrog tri evre. Ampak zame so ciplji vrhunska riba. Iz iker izdelujem botargo, ki velja za vrhunsko specialiteto, filete cipljev pa hladno dimim. Ciplji imajo pri nas povsem neizkoriščen potencial.
Pri jedeh ne komplicirata veliko. Svež ulov, školjke, nekaj zelenjave. Ste pa edina tovrstna ladijska restavracija, ki na jedilniku nima zgolj sardel, kakšne orade in ocvrtih lignjev, ampak tudi ribe, ki jih sicer videvamo le v obmorskih ribarnicah.Načeloma jedilnik res bazira na svežem ulovu. Okrog petih popoldne grem nastavit mreže, tam okrog pol šestih zjutraj pa jih grem dvignit, in kar je v njih, se znajde na krožniku za kosilo ali večerjo. Pa naj bodo to pici, špari, glavači, šuri, korbeli … Edino, kar ni iz moje mreže, so sardele in pa vongole ali lepotke ter klapavice oziroma pedoči. Lignjev nimava na jedilniku, ker jih imajo praktično vsi gostinci v Piranu. Če pa jih ulovim, jih pripravim na žaru. Ampak na »šporko«, saj ne odstranim črnila. Od hladnih jedi imamo največkrat marinirane sardele, slane filete, bakalar ali pa solato iz hobotnic. Če nimam sardel, pripraviva mariniranega morskega lista, ciplja ali sardele na saor. Tukaj ne gre za klasičen šavor, ampak za saor, beneško različico, s pinjolami, rozinami in nageljnovimi žbicami. Imava pa vedno le tri predjedi, ker nočeva, da gosti preveč komplicirajo z naročanjem. Kuhinja na ladji je majhna, pa tudi prostora za goste ni ravno veliko. Zato je tudi izbor pijač omejen. Pivo, vino, radenska, kokakola, fanta, sokovi. Malvazija je iz kleti Robi & Dorjano Korenika, refošk pa iz kleti Steras. Imam pa tudi Blažičevo rebulo iz Goriških brd in prosecco valdobbiadene. Če je kakšna večja skupina, pa lahko pripraviva tudi več jedi, gostje pa si lahko prinesejo svoje vino in se jim zaračuna čepnina. Sva zelo prilagodljiva, če se seveda prej dogovorimo za poseben jedilnik. Tudi za takšne, ki ne jedo rib.
Kako pa ljudje gledajo na ribe, ki jih ne poznajo?Če jim razložiš, za kakšno ribo gre, ni nobenih težav. Barbon, kot mu rečemo, ali glavač, je verjetno ena najboljših rib. In ko jo enkrat pokusijo, so presenečeni. Prav tako je s ciplji ali pa s špari, ki jih danes ne dobiš v nobeni gostilni.
Kaj pa naredite z ulovom, ki ga ne prodate v ladijski gostilnici?Ulova, pa naj bodo to špari ali katera druga riba, v domačem okolju ni težko prodati. Če pa je ulova še več, gre takoj na borzo v Trst. Zdaj se lovijo denimo listi, švati oziroma gladki rombi pa tudi navadni rombi. So pa skoraj izginile muškatne hobotnice, ki se jih je skoraj povsem izlovilo s kočami. In ker jih ni, so se zelo namnožili jastogi, ker je hobotnica njihov edini naravni sovražnik. Vendar je jastoge pri nas prepovedano loviti, tako kot tune, jegulje ali pa velike morske pajke oziroma grancevole. Ampak zame osebno je veliko boljša delikatesa kot jastog kanoča oziroma morska bogomolka ali pa grancipori, rakovica.
Kje pa dobita ostale sestavine?Zelenjavo od lokalnih kmetov. Ampak samo v sezoni. Paradižnika v solati jeseni nimava na jedilniku.
Je pa rezervacija na Podlanici obvezna.Seveda, ker je na ladji prostora le za trideset ljudi. Vzamemo pa seveda vsakega, tako za kosilo ali večerjo, če je kakšna miza prosta. Odvisno pa je tudi od vremena. Ob torkih sva zaprta, v sredo in četrtek pa delava samo za večerjo. Včasih sva delala tudi pozimi, za naročene skupine, dandanes pa ne več. Podlanica gre konec oktobra v marino in se vrne nazaj na pomol tam nekje pred veliko nočjo, ker tega tempa preprosto nisva zmogla več, ob tem da moram še loviti ribe.
