Opredelitve družbene odgovornosti, tako posameznika kot različnih pravnih oseb so v strokovni literaturi silno različne. Načeloma pa jo lahko opredelimo kot odgovornost posameznikov in organizacijskih sistemov vseh oblik in ravni (združb) za vplive na družbo in za ustvarjanje in razporejanje dodane vrednosti. To je pri povečevanju blaginje celotne družbe s ciljem njenega trajnostnega razvoja.
O družbeni odgovornosti govorijo tudi številni dokumenti mednarodnih institucij (npr. dokumenti Evropske unije, ISO standardi, standardi trajnostnega poročanja, različni dokumenti in deklaracije OZN, dokumenti različnih drugih mednarodnih organizacij). Skupna značilnost vseh teh dokumentov je odsotnost sankcij za njihovo neupoštevanje v praksi, saj še vedno ostajajo samo na ravni priporočil in pozivanja k etičnemu delovanju. Povsem podobno je stanje tudi v naši državi. Zato se v praksi in v življenju ljudi le počasi kaj spreminja.
Zakaj se torej ne moremo dogovoriti o obveznem upoštevanju vsaj osnovnih načel družbene odgovornosti? Zakaj so vsi dokumenti pisani v političnem (diplomatskem) jeziku, ki nobenega ne zavezuje pod grožnjo sankcij, čeprav še tako nebolečih?
Odgovor lahko iščemo v dejstvu, da kljub številnim opredelitvam družbene odgovornosti ne najdemo opredelitve, kaj je družbena neodgovornost. Ali se temu zavedno ali nezavedno izogibamo? Poskusimo na to odgovoriti.
K temu zapisu me je spodbudil članek Katje Šifkovič v Dnevniku (29. 6. 2023, str. 24), ki govori o tem, kako sodobno suženjstvo poganja svet. Rudarji v rudnikih kobalta (ki je nujen za proizvodnjo električnih baterij) delajo v dobesedno suženjskih razmerah. Istočasno govorimo o okolju prijaznem električnem avtomobilu. Rudarji v teh rudnikih očitno niso upoštevani kot del našega okolja, sicer bi morali priti do zaključka, da se strošek »skrbi za okolje« v tem primeru bremeni rudarje, ki živijo na meji mogočega. Verjetno bi se lahko strinjali, da je izčrpavanje rudarjev družbeno neodgovorno delovanje, ki ne opravičuje še tako pomembnega zelenega razvoja avtomobilske ali druge industrije.
Če upoštevamo opredelitev družbene odgovornosti v začetku tega prispevka (kot prispevanje k blaginji celotne družbe), bi lahko sedaj ugotovili, da je družbena neodgovornost vsako zmanjšanje ali ogrožanje družbene blaginje.
Na žalost pa je primer rudarjev v rudnikih kobalta samo en primer iz našega vsakdanjega življenja, saj se kot kupci oziroma potrošniki praktično ne sprašujemo o kakovosti življenja vseh udeležencev v katerikoli dobavni verigi kateregakoli proizvoda ali pridelka. Osnovno sodilo nam je ustrezna prodajna cena, čeprav je posledica izčrpavanja posameznih členov v dobavni verigi ali pa je posledica nezasluženih dobičkov nekaterih v tej verigi.
Še zlasti pa se s takimi primeri ne obremenjujemo, če so daleč od nas in neposredno ne prizadenejo naše osebne blaginje. Še več, delamo se, kot da kaj takega ne obstaja. Takšno obnašanje lahko opredelimo kot brezbrižnost, ki izraža ravnodušnost in brezskrbnost po Slovarju slovenskega knjižnega jezika. Beseda brezskrbnost pa praviloma pomeni ne samo, da se čutimo varne, temveč tudi, da ne čutimo svoje odgovornosti.
V našem primeru rudarjev (in seveda v vseh drugih naštetih primerih) gre za družbeno odgovornost, ki je ne začutimo, ali pa se nam z njo še ni treba ukvarjati, ker se ne zavedamo, da smo vsi ljudje med seboj povezani in soodgovorni. Kadar bi dejstvo povezanosti in soodgovornosti priznali, vendar ne bi ustrezno ukrepali, bi že lahko govorili o hinavščini ali dvoličnosti.
Če ocenjujemo svoje obnašanje (in obnašanje večine človeških institucij) z vidika družbene odgovornosti, lahko torej v najboljšem primeru govorimo o brezskrbnosti. Tistim, ki pa so vsaj nekoliko družbeno razgledani, lahko upravičeno očitamo hinavščino, saj postavljajo osebno blaginjo pred koristi širše družbe.
Opredelitev družbene neodgovornosti torej vsem nam kaže ogledalo našega obnašanja in delovanja. Na žalost se v ogledalo vsak dan manj radi gledamo. Zato tudi govorjenje o družbeni neodgovornosti ni zaželeno, saj nam brez milosti kaže nas same.
Neizogibno je vprašanje: kaj naj bi storili kot posamezniki? Nedvomno ena oseba ne more spremeniti celotnega sistema. Za kaj takega je namreč potrebna kritična masa ljudi. Posameznik pa lahko veliko naredi s svojim zgledom in obnašanjem na dveh področjih: kot fizična oseba in kot sodelavec v različnih vrstah organizacij. Obseg tega zapisa ne dopušča podrobneje obravnave teh možnosti, zato naj bo povedano le v razmislek in osebno aktivno delovanje.
Mahatma Gandhi je namreč dejal: Veličina nas, človeških bitij, ni toliko v tem, da smo sposobni spremeniti svet ... ampak v tem, da smo sposobni spremeniti sebe.
Dr. Živko Bergant, Ljubljana