Moskovčanke Pussy Riot pripadajo punku, gibanju, ki je prve zametke v Rusiji resda pognalo še za časa Sovjetske zveze v osemdesetih, vendar pa zaradi globoko ilegalnega statusa glas o tistih izvajalcih do naših krajev, kaj šele dlje na zahod, ni segel. V nasprotju s poljskimi punk zasedbami, ki so v socializmu pri nas tudi gostovale. Po letu 1990 so se zadeve spremenile, punk je v Rusiji postal širše moden in vpliven, a svoj Laibach (ali pač Strelnikoff) so Rusi dobili šele leta 2011, ko je moskovska zasedba nastala in postala eden najprepoznavnejših nasprotnikov Vladimirja Putina oziroma vladajočega ustroja v Rusiji.
Zavarjena vrata restavracije
Članice zasedbe so postale širše znane po nastopu v moskovski cerkvi Kristusa Odrešenika februarja 2012, po katerem se jim je sodilo in so tudi končale v zaporu. A glasba je v njihovem primeru drugotnega pomena oziroma zgolj način za posredovanje nazorskih sporočil. Njihovo osnovno poreklo je artistična skupina Vojna, akcije njenih članov pa so bile pretežno neglasbene. Kot denimo leta 2007, ko so za 1. maj v obratu McDonald's tamkaj zaposlenim čez točilno mizo metali mačke ali ko so se na izjave Putinu vdanega predsednika Dimitrija Medvedjeva, da je treba v državi dvigniti rodnost, odzvali s skupinskim spolnim odnosom šestih parov v moskovskem prirodoslovnem muzeju. Istega leta so vpadli na malo predmestno moskovsko policijsko postajo in sliko Medvedjeva obesili na jetniške rešetke, med posebno posrečene pa spada akcija, ko je v duhovnika preoblečen aktivist šel v supermarket, v njem nabral ogromno dobrin in odšel, ne da bi plačal, a tudi ne da bi mu kdor koli kaj rekel. Ker je bil duhovnik.
Po Marku Breclju mehki ali malce trši mehki terorizem. Kot takrat, ko so ponoči zavarili vrata v moskovsko restavracijo Opričnik. Zakaj prav njo, eno mnogih, kjer račun na glavo presega tisočaka? Ker je prav Opričnik zbirališče novonacionalistične ruske elite, ki svoj navdih išče v brutalni fevdalni zgodovini. Restavracija je namreč poimenovana po opričnikih, policijsko-vojaški enoti, ki je v času Ivana Groznega izvajala strahovlado nad nasprotniki režima, znani pa so bili po tem, da so obglavljali pse, kar je tudi zaščitni znak restavracije. Obglavljen pes. Pa jej?!
Po letu 2009 se je Vojna razcepila, a še vedno delovala. Leta 2010 so na primer narisali 65 metrov velik falus na eno stran dvižnega mostu v Sankt Peterburgu. Ko se je most dvignil, je bil falus več kot očiten. Prevrnili so še nekaj policijskih avtomobilov, aktivistke so s poljubi napadale policistke in podobno. Na takšni zapuščini so leta 2011 torej nastale Pussy Riot, vse to pa je veljalo omeniti zavoljo kritik ob njihovem nedavnem nastopu, da so glasbeno nezanimive. Nesmiselno. Glasba nikdar ni bila njihov primarni cilj, ampak je bila to vedno artistična politična provokacija. Toda v kakšni zvezi so z Lidijo Bačić in Niko Zorjan?
Neprimerno izkoriščanje kulturne dediščine
Najprej: kdo omenjeni sta in kaj povezljivega z Moskovčankami se jima je zgodilo? Zorjanova je slovenska pop pevka iz Murske Sobote na pragu tridesetih, ki je dvakrat nastopila na Emi, nedavno pa je posnela videospot za pesem 1, 2, 3 v murskosoboški cerkvi, ki je vrh murskosoboške škofije navedel k javni izjavi, da gre v videospotu za kršenje svetosti prostora, zakramenta poročnega obreda, duhovniške službe in vere. Lidiji Bačić, 36-letni pevki s Korčule, katere ime in bujna pojava sta znana marsikomu, ne da bi vedel, da tudi poje (čeprav sploh ne slabo), je podoben manever uspel v Sarajevu. Na platoju pred sarajevsko katedralo je posnela živo izvedbo skladbe, za katero je v Sarajevu snemala videospot. V njenem primeru so globok dekolte, preveč oprijeto obleko in kratko krilo obsodili v mestnem svetu, prav tako rekoč, da je šlo za skrunitev kraja oziroma da »izkoriščanje kulturne dediščine za potrebe zabavne industrije ni primerno«.
Podobnosti primerov so vsaj na prvi pogled jasne. Vse omenjene izvajalke so ženske, ki so z domnevno skrunitvijo svetega kraja razburile cerkveno ali pač posvetno oblast. V vseh primerih je bila podstat nestrinjanja spolnost. V primeru Pussy Riot najprej skozi njihovo ime, kot kritiko ruske cerkve, ki podpira gonjo proti ruskim homoseksualcem. Po razsodbi moskovskega sodišča izpred desetih let v Moskvi naslednjih sto let ne sme biti parade ponosa. V primeru drugih dveh je bilo dovolj kratko krilo oziroma hlačke.
Opazimo pa lahko tudi razlike. Če so se Moskovčanke izpostavile tudi z besedami, sta drugi dve izvajalki odziv izzvali zgolj z videzom. Kot tudi: če so članice Pussy Riot politične aktivistke, ki imajo v agendi družbenopolitične spremembe, glasba pa je zgolj eden od njihovih medijev, sta Bačićeva in Zorjanova predvsem glasbenici, ki se s spreminjanjem družbe ne ukvarjata. Vsaj namerno ne. Pravzaprav se nad družbeno realnostjo niti ne bi smeli pritoževati. Po eni strani je cerkev še vedno institucija, ki jo je mogoče razdražiti z minikrilom, obenem pa posledica tega ni več sežig na grmadi ali zapor, ampak kvečjemu povečanje števila klikov oziroma prepoznavnosti. »Pol Bosanec sem po poreklu, pa do pred nekaj dnevi nisem imel pojma, kdo je Lidija Bačić,« je v teh dneh dejal Ljubljančan in dal misliti, da se je Korčulanki po dveh desetletjih kariere končno uspelo prebiti iz dosedanjih dalmatinskih zabavnih okvirov.
Z obema regionalnima izvajalkama je povezan Aleš Vovk - Raay, slovenski glasbeni producent, ki je avtor skladbe Zorjanove, v preteklosti pa je skladal tudi za Bačićevo, ki obenem karierno izrazito sodeluje z Luko Basijem. Za isto ekipo gre, bi se lahko reklo. Ekipo, ki ji je jasno to, kar sta pred njimi dojeli že Madonna in vsaj še Severina. Da je uporaba punkovskega izročila izzivanja verskih in ideoloških dogem tudi znotraj pregovorno korektne pop glasbene scene dandanes in na teh prostorih varen ter dobičkonosen pristop. Kar pa je vendarle šteti pod nekakšen napredek. V Rusiji pop pevke tega ne morejo početi.