Že tretjič sem obhodil Palačo Albanija na spodnjem koncu trga z znamenitim imenom Terazije, da bi našel vhod, pri katerem sem pozimi in spomladi leta 1983 prevzemal filmske kolute, ki sem jih nato hitro odnesel v vojašnico na Voždovac, kjer so filme predvajali na popoldanskih in večernih projekcijah. Ne vem, zakaj se mi je vedno tako mudilo. V žepu sem imel dovolilnico za celodnevni izhod, lahko bi si privoščil marsikaj, kar bi spominjalo na civilno življenje, jaz pa sem vsakič, ko sem pri vratarju prejel naročje okroglih kovinskih škatel s filmi, brž odhitel do prvega tramvaja in se vrnil nazaj v sivo kasarniško odštevanje dni. Tistega vhoda seveda niti četrtič ne najdem, nikjer ni nobenega sledu, nobene pozabljene table iz prejšnjih časov, s katero bi se orientiral po spominu. Palača Albanija na dnu Terazij, prvi beograjski nebotičnik, zgrajen približno v istem času kot ljubljanski, je še ista, kot je bila včasih, vendar polna vsakršnih tujih firm in blagovnih znamk. Logotipov se je nalezla kot cigan uši, zato so na njenih pročeljih prekrite vse sledi preteklosti.
Malo pred tem sem na zgornjem delu trga, v bližini Hotela Moskva, pol ure ugibal, kateri haustor je peljal do stanovanja Zorana Đinđića, kamor me je beograjski znan...