Ne državni uradniki ne okoljske organizacije niso imeli nobenega posluha na to temo, ravno nasprotno, vsi po vrsti so strašili s škodljivostjo frakturiranja, ki se je v Sloveniji izvajalo od leta 1956 dalje, pa ni bilo enega primera onesnaževanja vodnih virov ali celo eksplozij zemeljskega plina. Britansko firmo Ascent, ki je sama finacirala štiri raziskovalne naftnoplinske vrtine, od katerih sta dve proizvodni, so skoraj linčali. Sedaj poslušam, da bi radi izvrtali geotermalne vrtine do globine 5000 m v okolici Murske sobote, kjer naj bi dobili vodo z temperaturo do 180 stopinj.
Dveh plinskih vrtin, ki dajeta večje količine plina, firma Ascent ne sme priključiti na slovensko plinsko omrežje, lahko pa izvažajo plin pod ceno na Hrvaško, novih pa ne smejo več vrtati.
Človek se vpraša, kako se lahko znajde na enem mestu ter odloča o geotermiji toliko ljudi, ki o tem pojma nimajo, ter kako nameravajo pridobiti večje količine geotermalne vode, ne da bi uporabljali metodo frakinga ali pravilneje hidravličnega lomljenja hribinskih plasti. Sedaj razmišljajo, kako bi našli neke evropske strokovnjake, ki nam bi razložili, kako tovrstna vrtanja potekajo.
V socializmu je država sama vlagala v raziskavo ogljikovodikov, tako je bilo na širšem območju Prekmurja izvrtanih cca 270 vrtin, nekatere od teh so sedaj geotermalne, zato imamo sedaj tri komplekse toplic v Prekmurju in del v Prklekiji, ter še neko minimalno proizvodnjo zemeljskega plina.
Seveda je takratna oblast vlagala tudi v kadre, ki so se šolali tudi v ZDA, ter v Prekmurje pripeljali firmo, ki je nato izvrtala več deset vrtin s t.i. frakturiranjem, in kar je še posebej važno, politika je tedaj strokovnjake poslušala.
Matjaž Cerovac
upokojeni glavni inšpektor za rudarstvo v RS
