Spoštovani predsednik vlade dr. Robert Golob, ko sem prebral vaš intervju z gospodom Miranom Lesjakom v prednovoletnem Objektivu, si nisem mogel pomagati, da ne bi en majhen del mene sočustvoval z vami, ki imate povsem enake težave, kot sem jih imel pred vami jaz. Drugi, večji del mene vam je seveda vse, kar se vam dogaja, prav iz srca privoščil, saj ste se sami in po svoji volji zavihteli na položaj predsednika vlade (zavoljo bralcev te kolumne se pretvarjajva, da je bilo tako, ker ljudje, ki berejo Dnevnikove kolumniste, ne poznajo in tudi ne želijo poznati resnice, prepričanih pa nima smisla prepričevati – kar ste med pogovorom z gospodom Lesjakom tudi sami zelo dobro razumeli). Da, prav privoščil sem vam spoznanje, kako sizifovsko se je boriti z levičarskimi lažmi in podtikanji, spoznanje, da mora biti človek še vesel, ko v režimskih medijih naleti na polresnico, ki jo je treba zgolj popraviti ali zgolj postaviti v določen kontekst.
In ko ste tako obupano sprijaznjeni izjavili, da vaši »vladi očitno nihče ne bo pripisal nobenih zaslug za to, da covida ni več«, sem se celo malo nasmehnil. Končno...
