Zvoki jazza, ki so se slišali izza odprtih oken Glasbene šole Marjana Kozine, so čez dan prijetno bogatili staro mestno jedro Novega mesta, večer za večerom pa so koncerti polnili ploščad pred Kulturnim centrom Janeza Trdine. Umetniški vodja Jazzintyja Domen Bohte letošnjo delavnico in festival, ki sta se osredotočala na fuzijo jazza z elektroniko in sodobnimi glasbenimi praksami, ocenjuje kot zelo uspešna, tako glede udeležbe kot predvsem zelo visoke ravni domačih in tujih mentorjev, med katerimi sta tudi z grammyjem nagrajena klaviaturist Jason Lindner in basist Panagiotis Andreou, člana slovite zasedbe Now vs. Now. »V vseh teh letih se je glas o nas že razširil po svetovnih prestolnicah jazza. Dva mentorja sta denimo za Jazzinty izvedela v New Yorku preko glasbenikov, ki so bili tukaj leta 2018. To pomeni, da smo že vzpostavili nek ugled tudi v svetu,« pravi Bohte.
Več kot tisoč glasbenikov
Jazzinty je tokrat gostil 73 udeležencev, starih med dvanajst in 65 let, od tega dvajset tujcev iz desetih držav. »V 22 letih smo izobrazili več kot tisoč domačih in tujih glasbenikov, poleg tega je na Jazzintyju nastalo ogromno projektov, ki so še danes aktivni. Ker v Sloveniji ni univerzitetne smeri jazza, z našimi partnerstvi s tujimi univerzami prav gotovo predstavljamo neko odskočno desko za mlade glasbenike,« meni Bohte.
Po mnenju enega vodilnih slovenskih trobentačev Tomaža Gajšta, mentorja na delavnici trobente in trobil, je pomen festivala poleg pridobivanja novih znanj in spoznavanja vrhunskih glasbenikov tudi v zagonu, ki ga da udeležencem. »Tako gredo lažje naprej na še kakšne delavnice drugod po Evropi in se bodo tudi tam počutili domače, četudi bodo nekatere stvari drugačne. Vsaka glasba je tudi potovanje, če že ne toliko v sebi, pa izven sebe,« še dodaja. Podobnega mnenja je Panagiotis Andreou. »Energija celotnega festivala je odlična. Upam, da se še vrnem,« nam je dejal v četrtek, ko je bilo Novo mesto v pričakovanju večernega spektakla, koncerta »rezidenčnega umetnika« Lionela Louekeja, enega najbolj priznanih kitaristov našega časa ter rednega člana zasedbe legendarnega jazz pianista Herbieja Hancocka.
Andreou, ki je po Louekejevem solo koncertu nastopil skupaj z njim in Lindnerjem, je prepričan, da mnoge udeležence delavnic čaka svetla glasbena prihodnost. »V moji skupini so bili vsi močno željni novih znanj, z izrednim občutkom za intonacijo, ritem, pravim odnosom do glasbe, predvsem pa z ogromno voljo. Vse to kaže, da je glasbeno izobraževanje pri vas res na izjemnem nivoju.«
Posebna izkušnja za vse
Na Jazzinty prihaja tudi vse več povratnikov, ena od njih je Neža Okorn iz Stične, ki se je delavnice jazz petja udeležila že pred štirimi leti. »Ker smo ves teden skupaj, se tudi veliko pogovarjamo, vsak večer imamo jam sessione, kjer lahko igraš s komer koli, če si dovolj pogumen in dober. To je odlično,« pravi bodoča študentka jazz petja na Dunaju. Najmlajšega udeleženca letošnjih delavnic, dvanajstletnega Julija Ogulina iz Novega mesta, pa je v svet jazza popeljal starejši brat, ki obiskuje študij jazz bobnov v Grazu. Julij igra kitaro v Glasbeni šoli Marjana Kozine že sedmo leto, dodatno glasbeno znanje pa nabira na urah jazz kitare v Krškem. »Na Jazzintyju je še bolje, kot sem mislil, da bo. Mentor (Samo Šalamon, op.p.) je odličen, saj je v vodah improvizacije, kar tudi mene zelo zanima.«
Med povratniki na Jazzintyju je tudi Ana Čop, pred leti udeleženka, tokrat, skupaj z Bohtetom, že v vlogi umetniške vodje. »Ko prvič prideš na Jazzinty, se ti odpre svet, ki ga prej morda ne poznaš, niti ti ni na voljo, sploh če prihajaš iz nekega manjšega mesta. Zato je lahko zlasti za začetnike odlična izkušnja in odskočna deska, za malo starejše glasbenike je to morda priložnost, da spoznajo svoje idole in z njimi delajo en teden, spet drugačna je izkušnja za tiste na najvišji ravni. Jazzinty torej vsakomur prinese nekaj edinstvenega.«
Letošnji Jazzinty je po šestih letih obudil tudi skladateljsko nagrado jazzon. Na natečaj, namenjen skladateljem do 30. leta starosti, se je prijavilo enaindvajset mladih avtorjev. Letošnja zmagovalka Veronika Kumar je bila nagrade seveda vesela. »Toda bolj kot sama nagrada je pomembno dejstvo, da se na ta način podpira kulturo, navsezadnje tudi finančno, kajti tudi glasbeniki moramo nekako preživeti. Takšne podpore, še posebej s strani države, omogočajo, da se sploh lahko posvečamo glasbi, ustvarjanju in odkrivanju umetnosti.« Letošnja nagrajenca sta še Gal Golob in Tilen Beigot.