Velik problem cestnega prometa je (pre)visoka hitrost. Odgovorni tako že desetletja razmišljajo, kako jo znižati. Dejstvo je namreč, da znižanje povprečne hitrosti za 1 kilometer na uro zunaj naselja pomeni zmanjšanje števila prometnih nesreč zaradi hitrosti za 2 odstotka. Če bi znižali povprečno hitrost, pa bi se poleg zmanjšanja prometnih nesreč zmanjšale tudi teže posledic. Merilniki hitrosti ali po domači radarji so pomembno sredstvo umirjanja hitrosti v prometu, a smo se jih vozniki navadili do te mere, da vozimo počasneje tam, kjer je merilnik, za njim pa znova pospešimo. Tudi zato ne gre za optimalno rešitev, precej bolj smiselno je namreč sekcijsko merjenje hitrosti.
In kaj tovrstno merjenje sploh je? To je način nadzora najvišje dovoljene hitrosti na cesti. V nasprotju s stacionarnimi merilniki hitrosti, ki hitrost merijo le na določeni točki, se s sekcijskim merjenjem hitrost vozila nadzira na daljšem odseku. Za izvajanje takega nadzora je treba kameri, s katerima se zabeleži registracijska številka vozila, namestiti na začetku in koncu odseka. Razdalja med kamerama je lahko od nekaj 100 metrov do več kilometrov. To razdaljo je treba natančno izmeriti, ker je ta podatek poleg podatka o tem, koliko časa je vozilo porabilo za vožnjo med kamerama, bistven za izračun povprečne hitrosti. Pri sekcijskem merjenju hitrosti gre namreč za nadzor povprečne hitrosti vozila med točkama, na katerih sta nameščeni kameri. Tudi prekoračitev povprečne hitrosti je namreč prekršek. Edina omejitev pri uporabi te opreme je, da je na celotnem odseku merjenja omejitev hitrosti enaka.
O prednostih so prepričani tudi v tujini
»Trenutno je v teku javno naročilo, rok za oddajo ponudb je 30. november. Izvajalec bo moral v roku 20 mesecev po sklenitvi pogodbe končati z vzpostavitvijo sistema sekcijskega merjenja hitrosti na vseh štirih lokacijah skupaj s pripadajočo in zahtevano dokumentacijo, vključno s certifikatom o odobritvi tipa merila in potrdilom o skladnosti. Vrednost projekta je 835.000 evrov (brez DDV). Sekcijsko merjenje hitrosti bo na avtocestah še vedno predstavljalo le enega od načinov merjenja hitrosti. Policija trenutno meritve hitrosti že izvaja s stacionarnimi merilniki hitrosti, ki prav tako merijo prihajajoči promet, z merilniki, nameščenimi v vozilih, z laserskimi merilniki z nadvozov avtocest in video nadzornimi sistemi Provida,« pojasnjuje Marjan Koler z Darsa in dodaja: »Da so sekcijskemu merjenju hitrosti naklonjeni tudi uporabniki našega avtocestnega omrežja, je pokazala tudi lanska raziskava o zadovoljstvu uporabnikov slovenskih avtocest in hitrih cest. Sekcijsko merjenje hitrosti podpira 64 odstotkov vprašanih, največ podpore ima na štajerskem in dolenjskem kraku, najmanj pa na gorenjskem avtocestnem kraku (54 odstotkov). Sicer pa ga podpira 66 odstotkov domačih voznikov tovornih vozil in enak odstotek tujih, medtem ko je pri voznikih osebnih vozil naklonjenost večja pri tujcih, in sicer ga podpira 69 odstotkov, domačih pa 58 odstotkov.«
Kako učinkovit je ta sistem, pove že nekaj podatkov. Ko so ga leta 2014 zgolj preizkušali, so našteli 136.734 vozil, pri katerih je bila povprečna hitrost 102 km/h, najvišja izmerjena hitrost pa je bila 218 km/h. Z drugimi besedami, najvišjo dovoljeno hitrost 100 km/h je prekoračilo 57 odstotkov voznikov oziroma je tolerančnih 110 km/h prekoračilo 30 odstotkov voznikov. Policija je nato meritve hitrosti začela izvajati 31. januarja 2017, povprečne hitrosti pa so se takoj zmanjšale; zabeležena povprečna hitrost je znašala 92,58 km/h, število prekoračitev hitrosti nad 20 km/h pa je bilo izredno majhno. V okviru pilotnega projekta merjenja hitrosti je policija meritve izvajala od januarja do oktobra 2017 in v tem času naštela pet prometnih nesreč. V enakih obdobjih pa v treh letih pred tem v povprečju kar 12 prometnih nesreč, kar predstavlja več kot 50-odstotno znižanje. Številke o uspešnosti tega načina govorijo svoje, o prednostih so že dolgo prepričani tudi v tujini. V Avstriji imajo sistem sekcijskega merjenja povprečnih hitrosti postavljen v predoru Stefan, kjer so se zmanjšale povprečne hitrosti s 95 na 80 km/h. V svojem prvem letu delovanja je postavitev sistema za nadzor hitrosti znižala povprečne hitrosti vozil za več kot 10 km/h. V Italiji imajo sistem merjenja povprečnih hitrosti Tutor, ki pokriva 51 odstotkov avtocestnega omrežja ali kar 2855 kilometrov, v prvem letu pa so zmanjšali število smrtnih žrtev na avtocestah za 50 odstotkov, število prometnih nesreč za 19 in število poškodovanih za 27 odstotkov, prav tako jim je uspelo znižati povprečne hitrosti za 15 odstotkov.
Prekrškovni postopek bi morali poenostaviti
Sekcijsko merjenje hitrosti naj bi potekalo na štirih lokacijah, in sicer na avtocesti A1 Šentilj – Koper, smer Maribor, na avtocesti A2 Karavanke – Obrežje, smer Novo mesto, na avtocesti A2 Karavanke – Obrežje, smer Kranj in pa na avtocesti A1 Šentilj – Koper, smer Ljubljana. Da do vzpostavitve sistema še ni prišlo, sta kriva tudi varovanje osebnih podatkov in snemanje registrskih tablic. Pri informacijskem pooblaščencu so povedali, da bi obravnavali od 20.000 do 30.000 kršitev na leto, za kar bi policija potrebovala dodatno kadrovsko okrepitev. »Zakonodaja, ki uvaja takšna spremljanja posameznikov, mora zato v prvi vrsti prestati test nujnosti in sorazmernosti, rešitve pa morajo vsebovati primerne varovalke in zaščitne ukrepe, kot je minimizacija nabora podatkov in rokov hrambe. Zbran mora biti samo nujen nabor podatkov in izbrisan takoj, ko je dosežen namen, hramba podatkov v kriptirani obliki in drugi varnostni ukrepi ter druge varovalke,« je pred leti povedal informacijski pooblaščenec. Maja Ciperle Adlešič s Policije pa dodaja: »Delovanje sistemov je povezano tudi s procesiranjem kršitev, ki so ugotovljene s tehničnimi sredstvi. Policija že nekaj let ugotavlja, da so trenutni prekrškovni postopki zapleteni, posledično pa ne omogočajo množične obdelave prekrškov, še posebej, ko obravnavamo kršitelje, ki prekoračitev hitrosti storijo z vozilom, ki ni registrirano v Republiki Sloveniji. Policija je zato že večkrat predlagala poenostavitve prekrškovnega postopka, do realizacije katerih pa do sedaj še ni prišlo.«
Prednost sistema je tudi, da ga je mogoče namestiti na državne in občinske ceste, kjer je veliko nesreč in tudi zastojev. Vozniki in prebivalci se morajo zavedati, da ta sistem ni nameščen zato, da se bo polnil proračun, ampak so njegove prednosti za vse tako velike, da je smiseln in nujen. Seveda pa so eno številke in načrti, drugo pa je realnost. Kot vse kaže, smo s sistemom vendarle tako daleč, da je posijala luč na koncu predora in bomo sekcijsko merjenje hitrosti v dveh letih vendarle dočakali.
