Ali to pomeni, da je dovolj, če naravo varujemo samo na petih odstotkih nacionalnega ozemlja?
Pregled po posameznih članicah evropske skupnosti pokaže, da se najpogosteje naveden odstotek opredeljenih območij Nature 2000 po posameznih državah giblje med 10 in 15 odstotki njihovega državnega ozemlja. Ali bi torej bilo dovolj, da bi v Sloveniji varstvu narave dali »prosto pot« na 10–15 odstotkih zemljišč v državi in ne na dobrih 37 odstotkih, kot je sedaj?
Zagata z obsegom zemljišč, ki naj bi jih varovali, je očitna. Direktiva seveda govori o prednostnih naravnih habitatih in prednostnih vrstah favne in flore in zemljišča, na katerih so, naj bi namenili varstvu narave oziroma varstvu biotske raznolikosti. Toda zemljišča so v državi potrebna za vrsto različnih dejavnosti, v največji meri za pridelavo hrane, tudi lesa, za oskrbo z vodo in druge komunalne storitve, za pridobivanje mineralnih surovin, rekreacijo in turistično dejavnost, ne nazadnje za prometno infrastrukturo in novo poselitev. V teh potrebah po zemljiščih pravzaprav tiči ves problem. Ali je mogoče uskladiti vse te različne interese do prostora, ne da bi pri tem ustvarili nerazrešljive konflikte v družbi? Je mogoče najti tehnološke in prostorske ureditve, ki ne bi omejevali in škodili nikomur, posebno ne naravi in njeni biodiverziteti?
Varovanje narave ni od včeraj
Prizadevanja za varstvo narave niso nekaj novega. Niso niti »iznajdba« 19. ali 20. stoletja. Varstvo narave je že dolgo del človekovega delovanja in obnašanja v svetu. Človeka obkrožajo darovi, »ki stvarnica vse jih ponuja«, kot je zapisal Valentin Vodnik. Toda stvarnica človeku ustvarja tudi »nadloge in nemalo stisk«, kot je zapisal France Prešeren v enem od Sonetov nesreče. Darove človek izkorišča. Pred nadlogami se brani. Pri obojem je človeštvo vse bolj uspešno. Mnogi mislijo, da je pri tem postalo preveč uspešno. Hkrati ko zmanjšujemo »nadloge in stiske«, namreč izginjajo tudi »darovi stvarnice«. Ta dialektika je izkustvo domala vseh kultur, ki so se oblikovale v različnih delih sveta. Z različnimi verovanji povezani sveti gaji pa svete vode ali svete gore so bili dejansko naravovarstveni rezervati starih kultur, ki so marsikje še danes del lokalnih pravil obnašanja v prostoru. Ko so Kitajci po priključitvi Tibeta k njihovi ljudski republiki ponudili leta 1985 Reinholdu Messnerju možnost, da kot prvopristopnik osvoji sveto goro Kailaš v Transhimalaji, je ponudbo odklonil iz spoštovanja do verovanj lokalnih prebivalcev, ki bi plezanje na goro šteli za skrunitev njene svetosti. (Reinhold Messner je to povedal v intervjuju za Süddeutsche Zeitung.)
Tudi sodobno varstvo narave nadaljuje zamejevanje prostora v rezervate kot obliko naravovarstvenega obnašanja, le da rezervatov ne imenuje več sveti gaji. Leta 1872 je bil v Združenih državah Amerike ustanovljen narodni park Yellowstone, prvi z zakonom opredeljen narodni park na svetu. Postal je vzor za druge narodne parke in tudi za z zakonom določene naravovarstvene rezervate nasploh. Čeprav štejejo pri Mednarodni uniji za varstvo narave (IUCN), ki je osrednja svetovna naravovarstvena institucija, rezervatno varstvo za enega najuspešneje uporabljenih ukrepov za varstvo biotske raznovrstnosti, s katerim se nadgradijo »tradicionalni in na lokalnih skupnostih temelječi pristopi, upravljalski režimi, znanstveno in tradicionalno znanje in sodobne prakse vlad in varstvenih agencij«, pa dejanska praksa morda vendar ne opravičuje takega prepričanja. To so spoznali pri isti Mednarodni uniji za varstvo narave. Na njihovi spletni strani je bilo namreč mogoče prebrati, da obstajajo tudi prepričanja, da je sistem rezervatnega varstva zastarel. V najslabšem primeru zavarovana območja celo ne koristijo, ker imajo lahko negativne učinke za ljudi, lokalne prebivalce, so zapisali.
Slabosti rezervatnega varstva prostora so se pokazale že v 60. in 70. letih preteklega stoletja z nastopom krize v okolju. Varstva kakovosti človekovega okolja na primer ni bilo mogoče zagotoviti s prostorskimi rezervati, s katerimi bi prostor delili na kakovostnega, kjer ne bi dovolili onesnaženja, in manj kakovostnega, kjer bi degradacije in onesnaženja dovoljevali. Najbolj očitna potrditev tega je sedanje obremenjevanje ozračja s toplogrednimi plini, ki se širi po celotni zemeljski obli ne glede na kakršne koli prostorske meje. Pokazalo se je, da je treba strategijo varstva človekovega okolja zastaviti drugače – z nadzorom izvora onesnaženja in posledično razvrednotenja okolja. Varstvena prizadevanja bi morali usmeriti na splošen nadzor nad uporabo tehnologij, ki spreminjajo okolje in naravo. Varstvene premisleke bi morali neposredno vgraditi tudi v odločanje o obliki rabe zemljišč. Dozorelo je spoznanje, da stanje narave ni pomembno samo na določenih območjih v prostoru. Narava je povsod in se s časom spreminja. Na še tako degradiranih območjih se sama obnovi, če iz njih umaknemo tehnologije, ki naravo spreminjajo. Razvrščanje zemljišč na tista, ki so za naravo pomembnejša, in na tista, ki so za naravo manj pomembna, je tipično antropocentrični način presojanja okolja. Zato so mnoga merila in predpostavke, po katerih danes službe za varstvo narave opredeljujejo rezervate narave, lahko predmet pomislekov. Narava pač ni pomembna samo v določenih delih prostora, ki jih določi človek. Naravo je treba varovati povsod. To pa narekuje, da se od narave obrnemo k človeku, njegovim tehnologijam. Te poznamo in te lahko nadzorujemo. Z njihovo ustrezno izbiro lahko v največji meri koristimo naravi, tudi z izbiro možnosti, da na zemljišče sploh ne posežemo, da smo vzdržni.
Leta 1969 je škotsko-ameriški prostorski načrtovalec Ian McHarg v knjižni uspešnici Oblikovati z naravo predstavil zamisel, po kateri bi lahko naravo varovali celoviteje, ne zgolj v okviru rezervatov, temveč v okviru prostorskega načrtovanja. Poglavitni vzrok za škode, ki jih ljudje povzročamo naravi, je namreč neustrezna raba zemljišč. Rabo zemljišč pa v sodobnih družbah načrtujemo s prostorskimi načrti. McHarg je predlagal, da bi pri izbiri ustreznih zemljišč za neko novo rabo namesto tradicionalnih meril upoštevali stanje naravnega procesa na posameznem zemljišču. Za varstvo narave pred pozidavo naj bi bile, kot navaja v hierarhiji pomembnosti, najpomembnejše površinske vode, potem še močvirja, poplavne ravnice, območja napajanja podtalnice in nasploh območja s podzemno vodo, pa še strma pobočja, gozdovi in nasploh poraščena zemljišča. Razumljivo je, da je treba ob vsakem načrtovanju na novo identificirati taka za nove rabe občutljiva območja, ker je v vsakem novem prostoru, ki ga načrtujemo, naravni proces svojevrsten, pa tudi ogroženost naravnega procesa ni pri vseh novih rabah enaka.
McHargov predlog novega pristopa k načrtovanju prostora pa je bil samo prenos zamisli o prostorskih rezervatih v vsakokratno načrtovanje prostora. Odpravil je sicer togost prostorskih rezervatov, ki se opredeljujejo vnaprej, in hkrati nakazal možnost, da naravo varujemo pravzaprav po celotnem prostoru. Stanje narave, opisal ga je kot naravni proces, je presojal na vseh zemljiščih nekega območju prostorskega razvoja in se tako lažje odločal, kje naravo lahko »žrtvujemo«. To je bila podoba idealnega varstva narave. Prav zato je ta predlog ob sicer velikem odzivu v strokovnih krogih požel tudi veliko kritik. Očitali so mu predpostavljanje narave. Zemljišče, ki bi bilo ustrezno za pozidavo, ker na njem naravni proces ni pomembno prizadet, bi bilo lahko za pozidavo ali katero drugo dejavnost povsem neugodno. Lahko bi bilo na primer nedostopno, pa na njem ne bi bilo mogoče urediti oskrbe s komunalno infrastrukturo, ureditev zemljišča bi lahko bila preveč finančno ali gradbeno zahtevna in podobno.
Opustitev kmetovanja ni sprejemljiva
Ustreznosti zemljišča za nove rabe pač ni mogoče določati samo z varstvenimi merili. S pomislekom na domače aktualne zamere v zvezi z varstvom narave na Ljubljanskem barju bi lahko zapisali, da ni mogoče določati kmetijskih pridelovalnih postopkov samo v skladu z življenjskim ciklusom neke ogrožene živalske vrste, ker to lahko vodi k neustreznemu pridelku ali ker nasploh naredi kmetijsko pridelavo za nesmiselno početje. Opustitev kmetovanja pa ne bi bila niti po merilih varstva narave sprejemljiva. Vodila bi namreč v spremembo habitata ogrožene vrste. Za ustrezne, tudi varstveno ustrezne odločitve o rabi zemljišč je treba hkrati soočati škode, na splošno bi jih lahko opredelili kot širše družbene škode, in koristi, ki jih raba lahko povzroči. Pri urejanju prostora pač ni mogoče presojati, kakšna naj bo raba zemljišč, samo v skladu z enim interesom, pa čeprav ga štejemo za še tako pomembnega. Zato tudi vprašanje, kje in kako bomo varovali naravo in njeno biodiverziteto, ni strokovni problem, temveč družbeni in politični.
Za načrtovalske presoje prostora je potrebna ustrezna vednost o različnih značilnostih zemljišč. Do teh privedejo samo raziskave konkretnega prostora. Pripraviti ustrezne podatke o prostoru je naloga posameznih strok, na primer geologije, geomorfologije, pedologije, hidrologije, biologije, krajinske ekologije oziroma fitocenologije in mnogih drugih. To je strokovni del načrtovanja prostora. Vsaj ti podatki bi morali biti dostopni načrtovalcem, toda tudi civilnodružbenim skupinam, ki lahko v odločanje vstopajo z drugačnimi presojami kakovosti prostora, z drugačnimi vrednostnimi opredelitvami. In prav tem bi se danes varstveno načrtovanje moralo še posebej posvetiti. Pri prostorskem načrtovanju je neogibno aktivno sodelovanje vseh vpletenih v neki načrtovalski projekt, še posebno pri odločanju o možnih oblikah rabe zemljišč. Zato je tako pomembno, da so podatki o prostoru javno dostopni in da državni organi omogočijo konkurenčna načrtovanja. Skrivanje podatkov z izgovorom, da jih samo posamezna stroka lahko interpretira, je v temelju nedopustno. Še posebno pomembno pa je tehtanje različic, v primeru odločitev o oblikah rabe prostora zagotavljajo njihovo demokratičnost.
