Sandi je bil v osemdesetih letih nekoliko drugačen najstnik. Nista ga pritegnila punk in novi val, ampak se je držal starorockerskega izročila. Oblačil se je za tiste čase standardno. Očetov sako, srajca, jeans in visoki semiš čevlji. A en modni dodatek je bil pri njegovem videzu odločilen. Okoli je hodil s kvadratno PVC-vrečko iz trgovine s ploščami, v njej pa je bila vedno plošča Dark Side of The Moon, album britanske zasedbe Pink Floyd, katerega 50-letnico obstoja obeležujemo letos.
S ploščo Pink Floyd nisi potreboval študentskega indeksa. Za intelektualni status je bila dovolj povezava s Pink Floyd, najbolj intelektualistično pop zasedbo sedemdesetih. Tisto, ki je najbolj uspešno potržila oziroma nadgradila, kar je skupina The Beatles utemeljila z albumom Sgt. Pepper's Lonely Hearts Club Band, ki je izšel leta 1967 in ki velja za prvi konceptualni album pop glasbe nasploh. Že koncept sam po sebi je intelektualni pojem. Pomeni preseganje hormonskih brizgov dvominutnih pop napevov oziroma sposobnost celovitejšega osmišljenja, če ne že kar približanje pop glasbe stvaritvam klasične glasbe, tiste, s katero je pop glasba najbolj tekmovala od samega začetka in h kateri je progresivni rok izrazito težil.
Prijatelj, ki so ga hoteli zadaviti
Pink Floyd so se uveljavili kot pop alternativa klasiki. Ko je umrl Edvard Kardelj ali kaka druga osebnost, ki je bila dovolj pomembna, da si je na šolskem radiu zaslužila komemorativno uro, so bili Pink Floyd s skladbo Shine On You Crazy Diamond podobno neizbežna resnobna glasbena podlaga besedam, kot je bil neizbežen pogrebni marš Frederica Chopina na pogrebih. Progresivni rock in Pink Floyd so predstavljali tisti del popa, ki je znal biti sprejemljiv tudi za okorele glasbene nergače. A spet ne za vse. »Sovražim Pink Floyd,« je pisalo na majici Johna Lydona, ko ga je na londonskih ulicah opazil Bernard Rhoades, tiste čase desna roka Malcolma McLarna, ki je dejansko bolj kot slednji zaslužen, da je bila v McLarnovi trgovini z oblačili sestavljena zasedba Sex Pistols, z Lydonom kot Johnnyjem Rottnom na vokalu. Kolikor so Pink Floyd bili močni, so lahko tudi presedali.
Izšli so iz študentskih krogov oziroma s fakultete za arhitekturo, na kateri je kitarist in basist Roger Waters leta 1962 spoznal bobnarja Nicka Masona, edinega člana Pink Floyd, ki je kasneje igral na vseh albumih. Leta 1963 sta študij oba opustila in se posvetila glasbi, pri čemer so se tako imena njunih zasedb kot člani zasedb menjavali. Pink Floyd so nastali po ideji Syda Barretta oziroma kot sestavljanka imen dveh njemu ljubih ameriških blues glasbenikov Pinka Andersona in Floyda Councila. Prva inačica imena je bila Pink Floyd blues band, krajše ime Pink Floyd pa so uveljavili leta 1966. Blues privrženec je bil predvsem Barrett, tudi skladbi na prvi mali plošči sta bili beatovski oziroma bluesovski, tako avtorska Lucy Leave kot blues standard I'm a Kingbee. A predvsem na živih nastopih so pozornost vzbujali s poudarjenimi svetlobnimi učinki, takisto z uporabo kitarskih efektov. Tehnološko napredni so veljali za underground atrakcijo. Njihov domicil je bil UFO Club v Londonu, obenem jim ni manjkalo podpore glasbenih novinarjev.
Po podpisu pogodbe z založbo Columbia so leta 1967 izšli s prvim večjim hitom, to je bila danes zimzelena See Emily Play. Istega leta je izšla tudi prva velika in po tempu skladb najhitrejša plošča z naslovom The Piper at the Gates of Dawn. Večinsko je bila avtorstvo Syda Barretta, ki pa je intenzivno užival LSD in postajal vedno bolj opravilno nesposoben. Marca 1968 je ob složnem strinjanju preostalih članov zapustil skupino. »Bil je naš prijatelj, a ves čas smo ga hoteli zadaviti,« je dejal Waters.
Glavno spričevalo
Namesto Barretta so za kitarista in pevca pridobili Barrettovega sošolca s študija jezikov Davida Gilmoura. Tudi on, podobno kot klaviaturist Richard Wright, bobnar Mason in Syd Barrett, je bil potomec intelektualcev. Delavskega porekla v zasedbi je bil samo Roger Waters, katerega oče je kot angleški vojak v drugi svetovni vojni padel v bitki za Anzio. Waters je po Barrettovem odhodu povsem prevzel vlogo vodje. Do leta 1973, ko so izdali prelomno ploščo Dark Side of The Moon, so posneli še štiri zmerno uspešne plošče dolgih, v odmevih plavajočih tonov in skladb, od katerih nobena ni uspela postati hit, vseeno pa so krepili status ekskluzivne posadke z ekskluzivnimi idejami. Kakršna je bila koncertni film, posnet v neapeljskem amfiteatru Pompeji. Brez občinstva. Snemali so tudi glasbo za filme in v družbi The Who izvedli dve turneji po ZDA, vendar jim je res pravi preboj oziroma osvojitev vrhov lestvic uspela šele z albumom Dark Side of The Moon iz leta 1973, katerega 50-letnica izida se praznuje letos.
Snemali so ga med majem 1972 in februarjem 1973, saj so vmes igrali po svetu in snemali vzporeden filmski projekt. Tudi Dark Side of The Moon je plošča, polna dolgih tonov, efektov, sintetičnih zvokov, studijskih improvizacij na sledi The Beatles in z odmevi efektiranih ter sanjavih večglasij, vendar z vsaj enim obče prepoznavnim hitom. To je skladba Money, ki se samostojno na lestvicah ni prebila v sam vrh, je pa zato vrhove tako v ZDA kot v Evropi dosegel kompleten album. Na Billboardovi lestvici albumov se je obdržal dobrih 20 let, bil je najbolj prodajana velika plošča celotnih sedemdesetih let prejšnjega stoletja. Po Thrillerju Michaela Jacksona, Back in Black skupine AC/DC in soundtrack albumu Bodyguard Whitney Houston plošča Dark Side of The Moon s približno 25 milijoni prodanih primerkov zaseda četrto mesto najbolje prodajanih albumov vseh časov.
Na promocijo albuma niso prišli iz protesta, ker ni bila na voljo kvadrofonska verzija plošče, kar je dodatno prispevalo k temu, da se je Floydov oprijel sloves perfekcionistov in tehnološko najbolj sofisticirane pop zasedbe, ki je s seboj vozila tone in tone opreme ter za kasnejša snemanja najemala katedrale oziroma prirejala največje pop spektakle z več kot 100.000 obiskovalci. Takšna je bila predvsem turneja The Wall iz leta 1981, po kateri pa so se tako grdo sprli kot redkokdo. Napetosti med egocentričnim Watersom, ki je bival v drugih hotelih kot preostali, in predvsem Gilmourjem so pripeljale do Watersovega odhoda, Dark Side of The Moon, album, znan tudi po naslovnici s prizmo, ki lomi snop svetlobe, pa ostaja njihovo glavno spričevalo.
