Ta dogodek je delavstvu vsega sveta pokazal, da ni res, da se za spremembo družbenega sistema ne da ničesar storiti, in delavsko-komunistične stranke so se začele množiti po vsej Evropi. Ker to vladajočim zagovornikom kapitala ni bilo všeč, so morale komunistične stranke pogosto v ilegalo. Tudi v Kraljevini Jugoslaviji. V času med 20. in 25. junijem 1920 je v Vukovarju potekal 2. kongres Socialistične delavske partije Jugoslavije (komunistov), na katerem je prišlo do razkola med dvema poloma stranke – revolucionarji in reformisti, v katerem so zmagali revolucionarji. Stranka se je preimenovala v Komunistično partijo Jugoslavije in v svoj program zapisala izvedbo proletarske revolucije, rušenje buržoazije, uvedbo diktature proletariata ter ustanovitev sovjetske republike Jugoslavije, ki bi postala del sovjetske federacije balkansko-podonavskih držav. S takšnim programom se vladajoča oblast seveda ni strinjala in je z znamenito obznano, vladno uredbo, delovanje komunistične partije prepovedala, njene voditelje pa zapirala. Da bi državljane prepričala o pravilnosti te svoje odločitve in jih odvrnila od spogledovanja s komunizmom, so se v časopisju nenehno pojavljali članki, ki so prikazovali življenje v Sovjetski zvezi v najtemnejši luči.
Jamstvo pravic ruskega delavca
Marsillac, poseben poročevalec »Journala«, se je mudil v Rusiji. Delavske razmere v sovjetski Rusiji opisuje takole: »Videl sem na svoje lastne oči delavca in žene, ubite s pestmi in kopiti pušk sovjetskih vojakov. Prigodilo se je to v Suharevski, v Moskvi in v Kazani, kjer so bile deputacije žen, ki so šle s pritožbami k angleški delavski deputaciji, zabodene z bajoneti. Delavec v Rusiji sploh ni svoboden človek. Od 15. junija lanskega leta dalje so vsi delavci zapisani. Vsak ima listek, ki mu onemogočuje, da bi zamenjal svoje delo, ki mu je bilo usiljeno. Ta način je bil sprejet na kongresu komunistov v Moskvi v aprilu 1919. (…)
Slovenski narod, 8. avgusta 1920
Kako izgleda Rusija
Neki Primorec, ki se sedaj nahaja v Sofiji, kamor je dospel na svojem begu iz Rusije, je poslal uredništvu zagrebške »Riječi« pismo, v katerem opisuje strahoto ujetniškega življenja v deželi boljševizma.
»Na pot, sem se napravil prošle jeseni,« tako začenja mož popis svojih doživljajev. »Na celi sibirski železniški poti od Bajkalskega jezera pa do Odese, koder sem bežal, sem naletel na madžarske komuniste, katerim zapoveduje Bela Kun. Te čete so strah in trepet naših ljudi. Madžari ubijajo brez usmiljenja. Mnogo naših, ki so si hoteli ohraniti golo življenje, se je moralo izdajati za Ruse, da so odnesli glavo na vratu. (…)
Od Nižjega Udinska v Sibiriji pa do Odese se nudi in ponavlja ena in ista slika: teror, nasilje, glad in nevolja. Poboji, umori, vstaje so na dnevnem redu. S težavo, sit trpljenja in zbičan od gladu, sem naposled prišel do Odese. Na poti nisem mogel ničesar kupiti, dasi sem imel v žepu 50 tisoč rubljev. Vse restavracije na ruskih postajah so zaprte. Prosta trgovina na trgih je prepovedana. (…)
V Odesi je mnogo naših ljudi, ki se skrivajo po luknjah in čakajo, kdaj se jim posreči zbežati v domovino. Odesa se je strašno izpremenila. Danes je mrtvo mesto, v katerem razsaja glad in vsakojake bolezni, kjer je vse golo in boso. Razsvetljave, vode in goriva ni. Da bi ljudje prišli do goriva, podirajo hiše, iz katerih tržejo les. (…)
Tako izgleda v resnici poveličevani boljševiški raj. (…)
Jutro, 18. maja 1921
Lakota v Rusiji
LDU Kodanj, 2. avgusta. (Wolff) Po poročilu »Izvestije« so gubernije Tambov, Pensa in Voroneš polne stradajočega prebivalstva, ki koraka brez prestanka naprej. Dne 20. julija je to bežeče prebivalstvo dospelo do mesta Tambov. Čete, ki so mu jih poslali nasproti, so pognali v beg. Oplenilo je vse zaloge ter pobilo vse konje kavalerije in požarnih bramb. Preiskava je dognala, da so se čete, ki bi morale ščititi mesto, branile streljati na množice.
Novi čas, 3.avgusta 1921
Preganjanje Cerkve v Rusiji
Vsled protestov vsega kulturnega sveta je preganjanje katoliške in pravoslavne cerkve v boljševiški Rusiji nekoliko prenehalo. Letos so iz moskovske ječe izpustili osem katoliških duhovnikov, ki so bili leta 1923. obsojeni obenem z nadškofom Cieplakom; izpuščeni so bili po posredovanju evropske diplomacije. (…)
V prav tako žalostnem položaju se nahaja pravoslavna ruska cerkev. Patriarh Tihon se varuje vsega, kar bi moglo dati boljševikom povod za preganjanje. A vendar je vedno pod strogim nadzorstvom in v vedni nevarnosti za življenje. Krvavo preganjanje cerkve je začasno prenehalo, a ostalo je strogo policijsko nadzorstvo, ki ovira delovanje duhovščine. Niti katoličani niti pravoslavni nimajo nobenega semenišča. Verski pouk mladine je zabranjen. (…)
Slovenec, 17. februarja 1925
Boljševiki vpregajo kmete pred plug
Pri zadnjih občinskih volitvah smo tupatam opazili, da so glasovali za levičarje tudi nekateri kmetje. Tem in tistim, ki pričakujejo od sovjetov raja na zemlji, naj navedemo kaj poroča boljševiški list »Pravda«, ki izhaja Moskvi v številki od 17. maja 1937. Ta list piše: »Rusija trpi občutljivo na pomanjkanju živine. Konje, ki so bili sposobni za gospodarstvo, je vzela vojska. Motorni plugi so za nič, vprežne živine ni. Kako si pomaga komunist? Vprega kmeta mesto živine. To je storil tajnik komunistične stranke Kopnov. Na nekem posestvu je zaukazal, da morajo osem kmetov vpreči pred plug ter da morajo z njimi orati ves dan. – Taka je torej usoda kmeta pod žezlom komunizma: vzeli so mu zemljo, pridelek in zdaj je postal suženj in živina. Se več: postal je vprežna živina.
Domoljub, 25.avgusta 1937
Vir: Digitalna knjižnica Slovenije – dLib
