Rojstvo otroka je za starša eden najlepših trenutkov v življenju. Punčka bo, je tako lani izvedel kolega in bil le eden izmed 8576 Slovencev, ki se jim je rodilo dekle. Tradicionalno sicer nismo naklonjeni nenavadnim imenom, lani so jih največ poimenovali Ema, Zala, Mia, Julija, Hana, Sofija in Ajda. Naj bo Viva, so leta 1963 dejali »starši«, ko so iskali ime za svojega otroka, ki pa je namesto dveh nog imel štiri kolesa. Rečeno, storjeno, na ceste je zapeljala viva. Vauxhall viva.
Šlo je za majhen družinski avto z dolžinsko mero 3,94 metra, na cesto pa je zapeljala vzporedno z Oplovim kadettom, s katerim sta si bila podobna tudi na prvi pogled. Viva prve generacije je imela priponko HA in je na cestah zdržala do septembra 1966, ko so jih prodali 306.000. Šlo je za prvi vstop Vauxhalla na trg kompaktnih avtomobilov po drugi svetovni vojni in njihov prvi majhni avto po letu 1936. Limuzina je imela dvoje vrat, za prenos moči 1-litrskega bencinskega štirivaljnika z močjo 44 in 54 konjev (33 in 40 kW) pa je skrbel 4-stopenjski ročni menjalnik. HA je postavil nove standarde, saj je šlo za lahko vozilo, ki ga je bilo enostavno upravljati, ročica menjalnika je bila kratka, vidljivost dobra in tudi zmogljivosti solidne. Kot ciljno publiko so nagovarjali ženske. Bila je na voljo s standardno in luksuzno opremo SL, ki je bila prepoznavna na prvi pogled po dodelani prednji kovinski maski in pobarvanem traku ob boku avtomobila.
Le 21 odstotkov lastnikov bi jo kupilo znova
Druga generacija, ki je imela priponko HB, je bila občutno prostornejša, saj je v dolžino merila 4,1 metra, oblika pa je spominjala na stekleničko coca-cole. Prvič so ponudili tudi samodejni menjalnik, novinarji pa so avto s to kombinacijo označili za enega najpočasnejših na cesti. HB se je od HA razlikovala po popolnoma spremenjenem vzmetenju in je postavila nove standarde glede voznih lastnosti. Nekaj posebnega je bila različica brabham SL/90 HB, pri razvoju katere je sodeloval svetovni prvak formule 1 Jack Brabham. Danes je avto zaželen pri zbirateljih, saj ga skorajda ni moč kupiti. Največji problem HB so bile zavore. Neenakomerno zaviranje je prizadelo približno četrtino vseh modelov. Junija 1967 so predstavili še karavansko različico, ki je poskrbela za rekordno prodajo. Povečali so tudi posodo za gorivo, in sicer s 36 na 55 litrov.
Ko so na Otoku naredili anketo in lastnike HB vprašali, ali bi avto kupili znova, je pritrdilo zgolj 21 odstotkov lastnikov, kar je bilo najmanj od sedmih modelov, za katere so izvedli anketo. Pripombe niso letele na obliko, temveč predvsem na nizko kakovost izdelave. Razmišljali so tudi, da bi trgu predstavili kombi, a je ostalo pri prototipu, so pa zato naredili dva primerka vive zgoraj brez, ki sta še vedno lepo ohranjena, a lastništvo ni znano. Skupaj so proizvedli 566.391 različic HB, katere lastniki se niso več toliko pritoževali nad korozijo, kot je bilo temu tako pri HA. V tistih časih je namreč na angleških cestah veliko preglavic povzročala sol.
Nekaj posebnega je bila obarvana v zlato
Tretja različica, ki so jo poimenovali HC, je bila z letom 1970 mehanično enaka HB, oblikovno pa različna in predvsem v notranjosti bolj prostorna. Prvič so jo predstavili tudi v kupejevski različici, kjer se jo je oprijelo ime firenza, njena največja tekmeca pa sta bila ford capri in morris marina. Septembra 1973 so vse vive varnostno nadgradili, tako da so serijsko dobile boljše zavore, varnostne pasove, nastavljiva naslonjala prednjih sedežev in dvostopenjske brisalce vetrobranskega stekla. Najmočnejšemu motorju so moč dvignili na 88 konjev (66 kW). Ko so januarja 1975 predstavili chevette, so proizvodne številke vive začele upadati, vse dokler je ni zamenjala vauxhall astra, ki je bila dejansko kadett s pogonom na prednji kolesi. Konec proizvodnje vive pa je bil nekaj posebnega tudi, ker je šlo za zadnji avto, ki so ga pri Vauxhallu izdelali sami, kasneje je vajeti prevzel Opel.
»Od nekdaj so mi bile vive všeč. Moja prva je bila različica HB, ki sem jo kupil pred več kot 40. leti. Leta 1966 je bila pred časom. Nato pa sem pred 12. leti odkril model HB GT, ga kupil in povsem restavriral. Najti rezervne dele je bilo težko, podobno zahtevna je bila tudi obnova notranjosti, pri čemer pa sem dodal Bertonejeve sedeže, da je vožnja bolj udobna. Tudi motor sem nagradil v 2,3-litrskega,« pravi Chris Swallow, ponosni lastnik več različic vive. Glede na motorizacijo je bil pospešek do stotice od 10,7 do 20,6 sekunde, maksimalna hitrost pa od 125 do 160 kilometrov na uro. Lansiranje HC je sicer v Veliki Britaniji sovpadalo z gospodarsko rastjo, zato je postala prodajno najhitreje rastoči Vauxhallov model, saj so prvih 100.000 enot prodali v dobrih sedmih mesecih, prodaja pa se je ustavila pri številki 640.863. Vseh treh generacij so skupaj prodali 1,5 milijona (natančneje 1,516.792). Milijonto, obarvano zlato, je s tekočega traku 20. julija 1971 zapeljal politik John Eden. Danes so priljubljene pri zbirateljih cene pa so nizke in se za slabše ohranjene začno pri 750 funtih (različica HA), za dobro ohranjeno pa je potrebno odšteti 10 tisočakov (HB GT).
