Minulo soboto so izpred veleblagovnice na Lavrici odpeljali trije avtobusi privržencev zasedbe Siddharta. Organizirana postrojba. Že oblečeni v majčke in širokega starostnega razpona od babyboom do dandanašnjih generacij. Cilj je bil Koper, kjer je omenjena zasedba pred razprodano dvorano Bonifika začela Prepovedano turnejo, na kateri bodo obiskali še Novo mesto, Maribor, Kranj, Celje, Novo Gorico, Kočevje in Velenje.
Nekaj prej, v sredo, so v Mestnem muzeju Ljubljana s slovesnostjo za vabljeno občestvo uradno izdali svoj deseti studijski album, na katerem je deset novih skladb. Njegov naslov je X, torej nekaj med naslovom prvega hita Pot v X iz jeseni leta 1999 in rimsko številko deset. Ob priložnosti je bil prav tako predstavljen videospot za skladbo 1minuta, ki pa kakopak traja bistveno dlje. Nekje pri 5.20 se konča, a simforokovska dolžina je v primeru Siddharte malodane pravilo, če ne tudi zaščitni znak. »S čimer zgubiš vse glavne radijske postaje, kajti tam so zvezde spikerji, ki ne prenesejo predolgih komadov, vendar oni ne pristanejo na triminutne radijske verzije, kar pa jih obenem potrjuje kot najbolj profesionalen bend pri nas. Profesionalen na način, da se najbolj zavedajo, kaj počnejo. Priti ven s 5 minut in 20 sekund dolgim komadom, tega ne počne več nihče na svetu. Da bi pa tokrat in v tem primeru lahko bilo drugače in jih bodo začeli vrteti, ker tako dolgo vztrajajo pri tem? Tudi mogoče,« je na sosednjem stolu v projekcijski dvorani slišano in videno pokomentiral predstavnik Nike Records, pri kateri Siddharta sicer izdaja od leta 2015.
Prelomnica v razvoju glasbeniškega posla
Videospot, ki ga je režiral Ven Jemeršić in v katerem ob članih ansambla nastopajo tudi dekle pevca, neznana deklica in neznani otročiček, daje vtis profesionalne produkcije, kar je nemara dovolj samo po sebi. Tudi besedilu je težko oporekati obrtniško spretnost, skladba pa na tekmovanju za evrovizijsko popevko ne bi povzročila incidenta in bi se povsem vklopila v evrovizijski »sympho«. V primerjavi z uveljavljenim Siddhartinim izrazom je zaznati ukročen vzgib po nujnem manifestiranju navezav na heavy metal, ker pa se da razumeti tudi kot zrelost. »Besedilo govori o relativnosti časa. O tem, da ena minuta pod vodo lahko traja dlje kot minuta ljubezni. Kdor bo slišal zgolj ta komad, bo nad preostankom albuma presenečen,« je skladbo komentiral Tomi Meglič.
Izid plošče Siddharte je nujen dogodek. Gre za skupino, ki predstavlja vrhovne domete glasbenega posla v naših krajih, da je tako, pa je skupina zastavila v samem začetku, ko se je okoli leta 1998 javno pojavila. S polno ambicijo in z malodane vsem naenkrat – menedžmentom, varnostniki, odrskimi pomočniki, predstavniki za javnost kot postransko dinamiko, značilno za ambiciozno zasedbo. Siddharta pomeni prelomnico v razvoju glasbeniškega posla pri nas. Je prva domača zasedba, ki je napolnila stadion Bežigrad, in sicer leta 2003 (kasneje tudi Stožice), kar je bilo za državo, ki je leta 1991 lahko ugotovila ne samo, da nima rešene meje na morju, ampak tudi, da ji manjka domačih glasbenih zvezd, potrditev, da so možni tudi tovrstni spektakli.
Seveda so si pred njimi tudi številni drugi slovenski pop izvajalci izborili naklonjenost občinstva, a njihov domet je bil kvečjemu Cankarjev dom, Križanke ali Hala Tivoli, pri čemer so si izvajalke kot Helena Blagne ali Simona Weiss vsaj na začetku v program za vsak primer uvrščale adute iz Hrvaške tipa Tereza Kesovija. Še tanjše je bilo v domeni rock glasbe. Halo Tivoli so ob prvem poslovilnem koncertu Zadnji pogo leta 1987 samostojno napolnili Pankrti in pred njimi so se jo namenili napolniti Buldožerji, vendar jim je mladinska organizacija prepovedala koncert, sicer pa je šlo tako v Hali kot v Križankah v primeru domačih zasedb praviloma za skupinske nastope več zasedb. Prve poskuse pop gigantizma na domačijski način lahko pripišemo Pop Designu iz leta 1992, ko so na koncert z 10.000-glavo publiko v Sodražici prileteli v helikopterju. A v Križankah so Pop Design prvič nastopili šele leta 2010, kajti v 90. letih so bile te za pop rock izvajalce njihovega žanra nedostopne.
Bo kakšni skladbi uspelo postati hit?
Siddharta so bili nova skupina za nove čase. Bili so tudi bolj urbani, obenem pa je globalizacija dežele udejanjila idejo nekdanje radijske oddaje Rock'n'roll v vsako slovensko vas. Prvo poosamosvojitveno generacijo slovenskih najstnikov so si delili zgolj z žanrovsko različnimi zasedbami, kot so bili raperji, dancerji ali narodnozabavne zasedbe, pri čemer tudi prehajanje občinstva ni bilo izključeno. A v domeni (pop) rocka so bili ob Big Foot Mami malodane edina ponudba in najbolj posredovana glasba mladeži oni.
Najzgodnejši privrženci Siddharte so danes državljani blizu štiridesetih let ali čez, najnovejši izdelek pa jih ne bi smel pretirano zmotiti, kot bo plošča stežka prepričala dosedanje neljubitelje ali celo nasprotnike. Bila je napovedana, podobno kot je bila načrtovana turneja, osnovni vtis pa je, da gre za glasbo, ki je na sledi zgrajenemu ter utrjenemu izrazu in ki si niti ne prizadeva presenetiti kako drugače. Vključno z naslovi skladb. Ob skladbi 1minuta so to še Ava, Satelita, Prepovedana, Mir, Boj, RGMGMT (Moje rane), Na nebu, Party Inc, Khanta. Ne manjka ambiciozne širokopasovne produkcije, simfonično razsežnih harmonij, gromkosti, odmevov, veščega igranja, mesijanske drže, prehodov iz ranljivosti ali melanholije v srditost in nazaj, težje razvozljive, a suvereno interpretirane metaforike in drugih že uveljavljenih atributov. Vprašanje je samo, ali bo kateri od skladb uspelo postati velik hit, za kakršnega na primer velja skladba Ledena.
»Dolgčas,« je slišano ocenil bolj funkoidni glasbi nagnjeni sogovornik iz Mestnega muzeja in spomnil na Dušana Kojića - Kojo, vodjo beograjske zasedbe Disciplina kičme. Ta je potem, ko se je leta 2003 vrnil iz Londona, ki mu ga ni uspelo zavzeti, je pa tedaj tam vladal visoko producirani britpop, dejal, da v Angliji zmaguje glasba, ki premore specifičen dolgčas. Nemara bi se to dalo prevesti tudi na primer Siddharte in Slovenije.
