Med Poljaki in Balti na eni ter Rusi na drugi strani ni bila dosežena zgodovinska sprava, kot med Nemci in Francozi, kar je omogočilo nastanek mirne EU. Še huje, Poljaki in Balti so se priključili EU in Natu s ciljem revanšizma proti Rusom. Njihova finančna prestolnica je Bruselj, politična pa Washington.
Kraljevina SHS je z Rapalsko pogodbo leta 1920 Primorsko prepustila Italiji. Podobno je leta 1991 Rusija prepustila Krim in Donbas Ukrajini. Primorci smo se med obema vojnama tudi z orožjem upirali italijanskemu nacionalizmu – fašizmu, ki je izvajal kulturni genocid. Še hujši od fašističnega terorja nad Primorci so doživljali Rusi v Donbasu zlasti po letu 2014.
Maja 1945 je vojska Kraljevine Jugoslavije (Titova JA) okupirala tisti del Primorske, ki ga je z Rapalom prepustila Italiji in ga priključila Jugoslaviji. Umirajoči Donbas se je zaradi genocida ukrajinskih oblastnikov nad lastnimi ljudi ruske narodnosti odločil priključiti k materi Rusiji.
Slovenija je zaradi srbskega nacionalizma leta 1991 zapustila Jugoslavijo. Sveta dolžnost JLA je bila ohranitev celovitosti in suverenosti Jugoslavije. Nobene enostranske odcepitve, enako kot danes trdi ukrajinska vojska. Oficirji JLA so bili izobraženi in po večini zadržani do uporabe sile nad lastnimi državljani. Zahvaljujoč takšni JLA Ljubljana ni bila porušena do tal in Slovenija ni bila opustošena. Donbas nima te sreče, saj ukrajinski plačanci slepo sledijo ideji ohranitve celovitosti Ukrajine – za ceno popolnega uničenja vsega. Voditelji EU podpirajo ukrajinsko vojsko v tem uničujočem početju.
Si predstavljate, da bi vsa Evropa podpirala JLA, ker da je treba za vsako ceno ohraniti Jugoslavijo, četudi se slovenski narod izbriše z Zemlje? Tako početje EU v primeru Ukrajine zagovarjajo podpisniki Pisma vladi RS s prvopodpisanim Luko Lisjakom Gabrijelčičem, ki pravico do suverenosti utemeljuje s pravičnostjo. Vendar pa je suverenost države mednarodni pravni pojem, ki nima nobene zveze s pravičnostjo. Glede na pisani seznam podpisnikov sklepam, da se večina sploh ni zavedala, da s podpisom glasuje proti vrednotam pravičnosti, s katerimi smo Primorci dosegli priključitev k Jugoslaviji, in leta 1991 brez uničujoče vojne suvereno Jugoslavijo tudi zapustili.
Spomenka Hribar je danes v Sloveniji ena redkih glasnikov razuma, medtem ko večina tolče po vojaških bobnih. V Bruslju bi Slovenija morala zastopati glas razuma in pravičnosti, ne pa slepo riniti v pogubo, kamor nas vodijo sedanji politični majhneži v Bruslju, Berlinu, Parizu, Rimu …
Prihodnost je v Evropi narodov in ne v Evropi nacionalističnih držav. Slovenija naj v Bruslju sledi viziji pravičnosti in razuma. To je moje priporočilo Vladi RS.
mag. Boris Nemec, Šempeter pri Gorici
