Poklicali smo nekaj najbolj usposobljenih slovenskih poznavalcev rock glasbe in našteli so nam svoje favorite, tako da smo dobili eno najbolj zanimivih lestvic v zadnjem času. Igor Vidmar, Dragan Bulič, Jani Kenda, Drago Vovk, Borut Mehle, Jernej Vene in Igor Bašin so se poleg podpisanega vrnili daleč v preteklost, ko je bil pri nas rock še v povojih, pa tudi pogledali v sedanjost, ko njegova ostrina že zelo bledi.
Marjan Malikovič
Eden najznačilnejših slovenskih rock kitaristov šestdesetih in sedemdesetih let se je rodil leta 1948 v Renčah. Glasbeno izobrazbo si je nabiral v glasbeni šoli, pri 17 letih pa se je skupaj s primorskimi prijatelji že kalil v enem prvih jugoslovanskih rock bendov, pri koprskih Kameleonih. Po prihodu iz JLA se je pridružil skupini Faraoni, ki je sicer posnela eno ploščo, a je igrala bolj ali manj tuje skladbe, v nasprotju s skupino Srce, kjer je Malikovič nastopal s Čarlijem Novakom, Bracem Doblekarjem in Janezom Bončino. Iz tega obdobja so njegove solaže v skladbah Gvendolina, kdo je bil, Ritem srca in Zlata obala , klasike sedemdesetih, v katerih njegovo igranje spominja na najboljše svetovne kitariste, tudi na Carlosa Santano. Po razpadu skupine Srce je nastala nekakšna jugoslovanska superskupina September, ki je ne samo igrala latino jazz rock, ampak je tudi potovala v Latinsko Ameriko. September je imel nekaj uspešnic, najbolj znana je Domovino moja , Malikovičeva pa je Prle upeco ribu . Po koncu Septembra leta 1979 je Malikovič nastopal v različnih skupinah, največkrat kot spremljevalec največjih jugoslovanskih popevkarjev, Oliverja, Tereze, Josipe …
Uroš Lovšin
Uroš Lovšin (1957–2007) se je rodil v Celju (10. marca 1957). Na različnih glasbenih šolah se je učil igrati harmoniko ter kitaro in že pri trinajstih ustanovil prvi ansambel. Živel je v Škofji Loki in pravijo, da gre za pedagoga, ki je naučil igrati kitaro enega najboljših slovenskih kitaristov Jana Plestenjaka. A za našo današnjo zgodbo je pomembneje, da je bil tudi brezkompromisen rock kitarist. Lovšin je kot kitarist podpisan pod legendarni, morda najboljši jugoslovanski rock plošči Pljuni istini u oči in Zabranjeno plakatirati .
Dušan Žiberna
Moščanski kitarist je svojo kariero začel plaho, pri skupinah Sedem svetlobnih let in Buldožerji, a je glavni del svojega glasbenega ustvarjanja zapisal Pankrtom s Kodeljevega. Najbolj učinkovit jugoslovanski punk ansambel svojih komadov ni gradil zgolj na ritmičnem kitarskem zidu, ampak na melodičnem in mojstrskem prebiranju strun Dušana Žiberne. Morda je najbolj tipičen primer skladba Metka , pa tudi Kdo so ti ljudje, Lepi in prazni, Gospodar … Po razpadu se s Pankrti ni več želel pojaviti na odru. Pravil je, da je bil komponist, ne panker.
Žan Zmazek
Janez Zmazek (1952–2020) je začel pri Jaguarjih klaviaturista Boruta Činča, ki je odšel k zasedbi Sedem svetlobnih let, iz katere so se razvili Buldožerji. Vmes je Zmazek igral v zasedbi Rosa, kasneje tudi v Fritz the Cat, D'Tolovajs in F+. Ko je Buldožerje zapustil Uroš Lovšin, je nastopil Zmazek. Z Buldožerji je igral v letih 1977–1979, 1981–1983 in na turneji leta 2006. A publika se ga seveda spomni po duhovitih »lublanskih« rokenrol priredbah z Don Mentonijem: Dobra mrha, Rekla je ne, Rad bi bil baraba, Dotakn' se me z občutkom …
Zdenko Cotič
Coto (1954) je koprski kitarist, ki igra kitaro od leta 1976, ko ga je Danilo Kocijančič povabil v zasedbo Labirint. Bil je član mnogih zasedb, ki so igrale na morskih terasah, igral je s Prizmo, pri Bazarjih in s Halo, pa tudi s Tinkaro Kovač, Laro Baruca, Aniko Horvat in Rudijem Bučarjem. Zadnja leta je predvsem z Janom Plestenjakom. Cotič je tisti primorski kitarist, ki celo popevkarjem dodaja rokersko noto, zadnje čase pa je eden uspešnejših slovenskih popevkarskih skladateljev: En poljub, Dal bom besedo, Kok nam je luštn …
Primož Grašič
Eden najbolj plodovitih slovenskih kitaristov, rojen v Kranju leta 1968, se je že med študijem v Celovcu povsem zapisal jazzu, navsezadnje igra v Big Bandu RTVS, a arhivi poleg jazzovskih melodij beležijo tudi njegove neredke izlete v rock in pop muziko. Tehnično neprekosljivi mojster se ob neštetih srečanjih z največjimi imeni jazza od začetka kariere podpisuje tudi pod skladbe Obvezne smeri, Californie, Janeza Bončine, Braca Doblekarja, Alenke Godec, Nece Falk, Mirana Rudana, Elevators … Njegov pokrovitelj je multinacionalka Yamaha.
Pavel Kavec
Za mnoge najnatančnejši oponaševalec Jimija Hendrixa je bil solo kitarist skupine Oko. Po nekaj projektih je Pavel Kavec trio Oko ustanovil leta 1972, prvo zasedbo sta sestavljala še basist Miro Tomassini in bobnar Jani Tutta. Skupina Oko je leta 1975 izdala malo ploščo, leto pozneje pa še veliko ploščo Raskorak . Ovitek je izdelal Kostja Gatnik, sodelovalo je nekaj jugoslovanskih glasbenikov, kritike pa je bolj kot posodobljena rock glasba impresioniralo Kavčevo igranje kitare. Kavec se je z različnimi ekipami skupine Oko še nekajkrat vrnil na sceno.
Franci Zabukovec - Zabukowski
Producent, razvijalec programske opreme in predvsem izvrsten kitarist Franci Zabukovec lahko našteje neverjetno število različnih sodelovanj. Daniela, Toše Proeski in Anja Rupel, Nuša Derenda, Boštjan Konečnik … Delal je z Rock Partyzani, Rebeko Dremelj, Alenko Godec, Omarjem, Janom Plestenjakom, Vilijem Resnikom in potem povsem na drugi strani s Klemnom Klemnom. Če prav razumemo, je zdaj član skupine Mi2, širša publika pa se ga spomni, ko je igral eno najlepših slovenskih kitarskih melodij In ko enkrat bom umrl z Magnificom.
Bor Zuljan
Verjetno je naš najbolj tipičen rokovski solo kitarist Bor Zuljan. Rodil se je pred 53 leti v Šempetru pri Novi Gorici, kjer je začel v skupini Big Ben, v kateri je pel legendarni Gianni Rijavec, menedžer pa je bil slovenski predsednik in instagram zvezdnik Borut Pahor, potem pa se je po nekaterih manjših projektih leta 1991 pridružil velenjski skupini Šank rock, s katero še vedno polni dvorane in festivale. Bor Zuljan je uradni promotor kitar znamke Ibanez in kadar z njimi ne solira pri Šank rocku, lahko igra tudi pri Heleni, Nuši, Slavku Ivančiću ali Kalamarih.
Drago Dellabernardina
Drago Dellabernardina (1948–2018) je bil vizualni umetnik in eden najboljših solo kitaristov v Jugoslaviji. Rojen je bil leta 1948 v Postojni. Slikarstvo je študiral na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani, kitaro pa na konservatoriju v Firencah. Njegovo najbolj znano delo je napis na železniškem podhodu na Celovški cesti v Ljubljani: »Ta podvoz razstavlja Drago Dellabernardina.« Sodeloval je z umetniško skupino OHO, kot uspešen kitarist pa je igral pri Sinovih, skupini Danilo in Novih kameleonih ter tudi pri zasedbi Generali.
