Plesalec in koreograf Iztok Kovač je vsekakor ena osrednjih osebnosti slovenskega sodobnega plesa zadnjih desetletij, ne samo v umetniškem, temveč tudi v »institucionalnem« smislu – če je v začetku 90. let prejšnjega stoletja s svojo zasedbo En-Knap pojem slovenskega sodobnega plesa skorajda od nikoder umestil v evropski in svetovni kulturni prostor, je zatem z ustanovitvijo mednarodne plesne skupine EnKnapGroup leta 2007, ki še danes ostaja prvi ter edini stalni sodobnoplesni ansambel pri nas, in pa umetniškim vodenjem kulturnega centra Španski borci, ki ga od leta 2009 upravlja zavod En-Knap, ponudil tudi nekakšen prototip za prihodnje oblikovanje javne sodobnoplesne ustanove s stalnim ansamblom, primerljive z nacionalnimi zavodi, kot sta to ljubljanska ali mariborska baletna hiša. Nujnost obstoja osrednje institucije za sodobni ples, ki bi pomenila steber razvoja in delovanja za celotno področje, a ji v meandrih nejasnih prioritet tukajšnje kulturne politike doslej še ni uspelo zaživeti, sicer Kovač poudarja že trideset let – ter svojim besedam z zgledom tudi sledi.
Skratka, Iztok Kovač ni le vrhunski ustvarjalec, temveč tudi »dobesedno pogonska sila slovenskega sodobnega plesa«, kakor so v utemeljitvi nagrade Ksenije Hribar za življenjsko delo, ki mu jo bodo podelili nocoj na zaključni slovesnosti 11. bienala slovenskega sodobnega plesa Gibanica, poudarile članice strokovne žirije Dragana Alfirević, Teja Reba in Nataša Živković, ki so med drugim dodale še, da je »uspeval v dostikrat nemogočih pogojih vedno znova vpisovati sodobni ples v zavest domače kulturne javnosti in hkrati prispevati k njegovi prepoznavnosti na svetovni ravni«.
Nova načela ustvarjanja
Njegov umetniški opus obsega nekaj manj kot štirideset avtorskih predstav in plesnih filmov, morda prvo večjo prelomnico v njegovem delu pa pomeni odmevna solo predstava Kako sem ujel sokola iz leta 1991, v kateri je že nakazal temeljne poteze svojega plesnega oziroma koreografskega izraza; ta se je napajal iz raznovrstnih vplivov, od odraščanja v industrijskih Trbovljah in odrskih sodelovanj s slovenskimi gledališkimi ustvarjalci do izkušnje večplastnih umetniških brbotanj v Belgiji, ki je bila v 90. letih resnično središče svetovnega sodobnega plesa. Svoj značilni plesni slovar je prenesel tudi na mednarodno plesno skupino En-Knap, ki jo je zasnoval leta 1993 na pobudo znanega belgijskega festivala Klapstuk – prav na njem je istega leta doživela premiero tudi prva predstava nove zasedbe, Razširi krila (slon nerodni). Čez nekaj mesecev je skupino v Ljubljani formaliziral kot produkcijski zavod En-Knap, ki je s svojimi projekti v naslednjem desetletju in pol močno zaznamoval slovenski umetniški prostor tako v estetskem smislu kot z načinom dela – ta je med drugim vključeval izrazito zavezanost mednarodnosti in večkulturnosti, razvijanje specifičnih načel umetniškega ustvarjanja in tesna sodelovanja s posameznimi skladatelji, scenografi ter dramaturgi, a tudi proces prenosa znanj, na katerega pomen je Kovač vseskozi opozarjal.
Leta 2007 je ustanovil EnKnapGroup, naš prvi sodobnoplesni ansambel s stalno zasedbo. »Osnovni razlog je bil ta, da smo v okviru zavoda En-Knap vse od začetka delovali projektno, česar sem se po štirinajstih letih naveličal,« je takrat pojasnil nov korak na svoji poti. »Saj si predstavljate: pripraviš mednarodno avdicijo, izbereš zasedbo, potem z njo narediš predstavo – po premieri pa se sodelujoči razidejo vsak na svoj konec. Za morebitno ponovitev v Londonu ali pač kje drugje smo se čez nekaj časa spet zbrali in uprizoritev bolj ali manj učinkovito vedno znova sestavljali. Tak način dela me je po vseh teh letih vedno bolj utrujal in začutil sem, da je treba poiskati drugo obliko delovanja, ki bo imela neko bolj dolgoročno perspektivo.« Novi format stalne skupine, v kateri plesalci ostanejo dlje časa in za več projektov, je omogočil bolj sistematično in kontinuirano delo, pa tudi repertoarno usmeritev, saj so lahko predstave pripravljali dlje časa ter celo po več hkrati, obenem pa so jih lahko igrali bistveno dlje kot prej.
»Hiša sodobnega plesa«
Ko je zavod En-Knap leta 2009 prevzel vodenje kulturnega centra Španski borci, je zasedba dobila tudi svoj matični oder. »Za nas je bila to resnična sreča, saj smo kar kmalu začutili nujo po stalnem prostoru za vaje in pripravo predstav; to, da imaš na razpolago lastno dvorano, je izjemna prednost, ki ti omogoča bistveno boljše pogoje dela – predstava vseskozi nastaja v prostoru, kjer bo odigrana, ni se ti treba toliko prilagajati. Vse to se potem odraža v kakovosti uprizoritve,« je pozneje povedal Kovač. Četudi je EnKnapGroup ohranila mednarodni značaj in določene principe dela predhodnice, se je že kmalu pokazalo, da to ni zgolj »skupina Iztoka Kovača«, za kar si je prizadeval tudi sam; razvila se je v organizem, ki je v sodelovanju s številnimi domačimi in tujimi koreografi ter režiserji oblikoval sposobnost sila raznovrstnih odrskih izrazov in jezikov.
Medtem se je za Kovača s prevzemom umetniškega vodenja Španskih borcev odprlo novo poglavje, saj omenjeni kulturni center – poleg produkcije EnKnapGroup – ponudi nekaj sto dogodkov na leto; vsebine pripravljajo v sodelovanju z več kot dvajsetimi partnerji, a vseeno velik del programa ostaja namenjen sodobnemu plesu, naj gre za koprodukcije, tuja gostovanja, plesne festivale ter strokovna in izobraževalna srečanja. A kljub temu, da je uspel vzpostaviti svojevrstno »hišo sodobnega plesa«, Iztok Kovač tudi danes opozarja na potrebo, da se področje uredi sistematično, vključno z osrednjo nacionalno ustanovo. »Šele tako bi se polje sodobnega plesa oblikovalo kot celota.«