Pred nekaj dnevi je bila v medijih objavljena novica, da Rusija ponovno odpira nekdanje restavracije McDonald's pod novo blagovno znamko Vkusno i točka, Okusno in pika. Za začetek nekaj lokalov v Moskvi. Ameriški gigant s ponudbo hitre hrane je imel v Rusiji 847 lokacij, prvo so odprli v Moskvi takoj po padcu Berlinskega zidu leta 1990. Kmalu po uvedbi prvega vala sankcij je padla odločitev, da se restavracije zaprejo in da se firma umakne iz Rusije. Vse to naj bi zdaj prodali Aleksandru Govorju, ki je doslej operiral s 25 franšiznimi lokacijami v Sibiriji. Rusko geslo pod novo znamko, namesto ameriškega I'm lovin' it, se v prevodu glasi Ime se menja, ljubezen ostaja. In pika, dodajam.
Moja prva misel je bila: zakaj tako? Kako to, da »režim enega človeka, ki sam napada svetovno demokracijo«, ob zahtevi po zaprtju ni enostavno zamahnil z roko in rekel: te lokacije so na naših tleh, v njih delajo naši ljudje in pri izdelavi hrane uporabljajo naše surovine. Edina stvar, ki nas veže s centralo v Ameriki, je tok dobička od nas k njim. Torej je edino, kar se zapre, odliv denarja. Ta zdaj ostane nam. Odlično! Novo blagovno znamko bomo vpeljali spotoma. Je v tem kakšna težava?
Ta tema dobro predstavlja aktualni fenomen invazija/sankcije, ni direktno obremenjena z brutalnostjo vojne in ne posega konfliktno v slovenski javni diskurz. Morda bi bilo preko nje mogoče doseči razumevanje, za kaj pri vsem tem gre ter kaj to pomeni za slovenski mnenjski prostor in ravnanje države Slovenije.
Idejo sem skušal preveriti pri svojih debatnih znancih, občasnih sogovornikih pri jutranji kavi, v treh ločenih razgovorih. Prekinjali so me že med postavljanjem vprašanja. Razložili so mi, da to ne gre, to bi bila kršitev licenčnih pravic tržne znamke. Skušal sem biti še bolj jasen: kaj pa strahote vojne v Ukrajini? Ne, to je nekaj povsem drugega. Vojna je pač vojna, doma pa Putin dokazuje svojim državljanom, da se je Rusija sposobna postaviti na svoje noge v vseh pogledih, tudi v teh sankcioniranih razmerah. Še poskušam uveljaviti svoje stališče: v redu, toda zakaj tega ni storil takoj in dal novo znamko uveljaviti spotoma? Ker so poslovna pogajanja še trajala, so mi pojasnili. Ne more on kar tako nekaj po svoje … Ne izmišljam si, res je debata potekala tako, v treh skoraj enakih variacijah.
Moji konkretni sogovorniki iz omenjenih debat so, kot se danes temu reče, različnih svetovnonazorskih usmeritev, vendar so ob tej temi enotnega mnenja in torej istega nazora. »Manj običajno« razmišljanje jim je tuje.
Slovenija je članica zveze Nato in hkrati natovske EU. V vojaškem smislu ne more ukrepati v nasprotju s tem, vendar lahko po svoje ravna v humanitarnem smislu. In lahko pozove Organizacijo združenih narodov k takojšnji mirovni pobudi, čeprav jo zveza Nato ignorira. OZN je vsaj simbolično vendarle nadrejena tudi Natu in Evropski uniji.
Sredi junija je nemški kancler Olaf Scholz obiskal Srbijo in predsedniku Aleksandru Vučiću izrazil pričakovanje, da se bo kandidatka za vstop v EU pridružila evropskim sankcijam proti Rusiji. Vučić ga je opomnil, da prošnja za vstop v EU ne more hkrati biti soglasje z doktrino in dejanji zveze Nato. V očeh srbskega naroda Nato ne pomeni obrambe Ukrajine, ampak napad na Srbijo, 78-dnevno grozljivo bombardiranje Beograda v letu 1999. Moja prva skrb je srbsko ljudstvo, je rekel Vučić. Če je to nepričakovano, manj običajno razmišljanje, je z uradno evropsko pozo nekaj hudo narobe.
Slovenija je s pridruženjem zvezi Nato prevzela nase soodgovornost za vse Natovo početje. Afganistan, Irak ... Temu se ni mogoče izogniti. Lahko pa to dejstvo vsaj deloma omilimo. Naslovimo na OZN poziv k miru.
Bojan Pristavec, Škofja Loka
