Trenutna vlada, predvsem pa ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti zavestno (MDDSZ) krši veljavni pokojninski zakon v svojih temeljih, kar je milo rečeno nesprejemljivo. Celotna vlada, kot tudi minister MDDSZ in ostali ministri so ob njihovi izvolitvi zaprisegli, da bodo spoštovali ustavni red Republike Slovenije, katere sestavni del je tudi ZPIZ-2. S svojimi postopki poleg kršitve samega pokojninskega zakona kršijo tudi svojo lastno prisego, na kar bi morali poslanci v državnem zboru zagnati vik in krik, ne glede na to, kateri politični opciji posamezni poslanec pripada. S kršenjem zakonov se v državo uvaja brezvladje in se ukinja demokracija, kakršno poznajo razvite države v svetu z večstoletno tradicijo.
Ker pokojnine niso socialna kategorija, mora država socialne probleme posameznikov reševati preko socialnih transferjev. Nesprejemljivo je, da se šibki socialni položaj številnih upokojencev rešuje preko pokojninske blagajne. Z ukrepi, ki jih v času vladanja te vlade uvaja minister Luka Mesec, smo priča temu, da minister razume solidarnostno noto iz pokojninskega zakona kot neomejeno. Pa temu ni tako. Res je, da obseg solidarnosti v pokojninskem zakonu ni natančno definiran in da je zato zelo raztegljiv pojem in to s pridom izkorišča MDDSZ, ko vedno več socialnih problemov rešuje prek pokojninske blagajne. Tako se dviga minimalna pokojnina glede na trenutni prag tveganja revščine in ne na podlagi dejanskih vplačil v pokojninsko blagajno. Pa že itak velja, da se tistim najbolj socialno ogroženim pokojnina odmerja z odmernim odstotkom 76,5, ostalim pa bistveno nižje. Na primer moškim upokojencem, ki smo bili upokojeni med leti 2013 in 2022, z odmernim odstotkom, nižjim od 63,5. Pokojninski zakon tudi določa izplačilo letnega dodatka upokojencem v dveh višinah, pa ga država še vedno izplačuje v petih višinah, kot je to določal zloglasni zakon o uravnoteženju javnih financ (Zujf), ki je bil v vseh svojih določilih odpravljen, razen v tem. Z vztrajanjem pri tem določilu iz Zujfa vlada vztraja pri tej socialni noti pokojninskega sistema in ga s tem krši v njegovih temeljih.
Zakaj vlada vztraja pri svojem početju in ne izkoristi svoje možnosti za uporabo socialnih transferjev za socialno šibke prebivalce? Zakaj ruši pokojninski sistem? Na to vprašanje bi lahko odgovoril kateri od izvoljenih predstavnikov ljudstva, tako v parlamentu kot tudi v vladi. Seveda, če poznajo odgovor na to. Bojim pa se, da država deluje po liniji najmanjšega odpora in jemlje tam, kjer je mogoče še kaj vzeti. Zakaj imamo centre za socialno delo? Zakaj jih MDDSZ ne zna zaposliti? Zakaj ne odpravi birokratskih ovir, ki jih morajo premagovati vsi tisti, ki se odločijo zaprositi za denimo varstveni dodatek? Ali se ne zaveda tega, da zaposleni izgubljajo interes po vplačevanju prispevkov v pokojninsko blagajno, ker jim njihovo vplačevanje ne prinaša nikakršnih koristi? Višina plače nikomur več ne predstavlja dovolj tehtnega argumenta za zaposlitev, saj s tem izgubijo mamljive socialne transferje, ki jim prinašajo več kot pa delo samo. Torej, danes se tudi zaradi ukrepov MDDSZ posamezniku bolj splača, da ne dela, kot pa da bi si z delom in plačevanjem prispevkov v pokojninsko blagajno zagotavljal tudi varno starost. Ko bo to postalo prevladujoče dejstvo, sprašujem, od kod se bosta polnili tako zdravstvena kot tudi pokojninska blagajna? Najbrž to pomeni konec pokojninskega sistema. Kaj bo z upokojenci potem, ko se bo enkrat to zgodilo? Ali se kdo med upokojenci sploh zaveda tega, kam nas vodi politika, kateri smo priča sedaj?
Zaradi sprenevedave vladne politike se moramo upokojenci soočati s tem, da so se samo nam pokojnine redno uskladile samo za polovico uradno priznane inflacije, medtem ko so se plače v javnem sektorju dvignile samo malo manj od uradne inflacije, minimalna plača pa se je dvignila za več, kot je uradno ugotovljena inflacija. Pa odgovorni za to (MDDSZ) molčijo, namesto da bi se zavzemali za vse upokojence, ne samo za tiste z najnižjimi pokojninami. Usklajevanje pokojnin je namenjeno, po pokojninski zakonodaji, ohranjanju realne vrednosti pokojnin. Težnje k temu, da bi se redna in izredna usklajevanja pokojnin opravljala v nominalnem znesku (Društvo 1. oktober) in ne v odstotku, ki je odvisen od rasti povprečnih plač in od povprečne rasti življenjskih stroškov, so neposredno v nasprotju z določili pokojninskega zakona in s tem pokojninskega sistema samega. Vse to kaže, da marsikdo, ki predstavlja odločujoč dejavnik v državi, ko gre za pokojnine in položaj upokojencev, ne poznajo pokojninske zakonodaje niti v njenih obrisih.
Kdaj se bo takšna politika prenehala? Ne vem. Vem pa, da na podlagi do sedaj izraženih stališč ministra Luke Mesca lahko s strahom pričakujemo, kaj bo Sloveniji prinesla že dolgo napovedovana pokojninska reforma. Očitno pa je, da nas upokojencev nihče več ne sliši.
Kajtimir Kunc, Zagorje ob Savi
