Netflix je pred kakšnim mesecem Arnolda Schwarzeneggerja postavil za glavnega vodjo svojega akcijskega oddelka. Hišni dokumentarni film o neverjetni zgodbi dečka, ki je bil rojen v Avstriji in narejen v Ameriki, je logičen PR-podaljšek te poteze. Režiserka Lesley Chilcott je triurni ogled, v katerem manevrira med pastmi tovrstnega projekta, razdelila v tri enakovredne enourne dele, v katerih prikaže, kako je Schwarzenegger iz male vasice na avstrijskem Štajerskem s trdim delom in vizijo prispel v Los Angeles, kjer je bodibildersko kariero nadgradil najprej v igralsko, potem pa z odskočne deske, ki sta mu jo dala film in nekdanja žena Maria Shriver iz družine Kennedy, vstopil še v politiko in bil sedem let uspešno guverner Kalifornije.
Arnold iz Thala
Zgodba Arnolda iz Thala je arhetipska zgodba malega človeka, ki mu je uspelo, pri čemer je vse skupaj še toliko bolj impresivno, ker je zgradil kar tri različne kariere. Temelj uspeha je bil seveda bodibilding, ki je Schwarzeneggerju v mladih letih odprl okno v svet, o katerem je sanjal, da ga bo nekoč osvojil. Eden ključnih momentov, kot opisuje, se je zgodil na poti iz kina, ko je v izložbi zagledal revijo, v kateri je bil angleški mišičnjak Reg Park, ki je zaslovel s filmi o Herkulu. V tem zgodnjem obdobju izvemo, kako je ob bratu Meinhardu odraščal v strogi družini, ki mu je vcepila disciplino in delovno etiko, s čimer je tlakoval svoj uspeh. V seriji je morda še premalo izpostavljeno, kako je Arnold že v mladosti obsedeno vstajal zgodaj in po ure in ure preživel med utežmi. »Steroidi so le nekaj odstotkov moje postave,« pove v seriji.
Sam dokumentarec tudi zaradi te njegove mentalitete vrhunskega atleta v marsičem spominja na športno miniserijo Zadnji ples (2020) o zlatem obdobju košarkarske franšize Chicago Bulls. Če smo pred tremi leti med arhivskimi posnetki in izjavami različnih posameznikov v kavču luksuzne vile poslušali izjave Michaela Jordana, pripovedni tok zadevne serije na podoben način narekuje Schwarzenegger. Za nameček se podobno kot v seriji Zadnji ples tudi v seriji Arnold ne moremo otresti občutka, da je končni izdelek tudi v funkciji grajenja blagovne znamke glavnega protagonista. Avstrijec z ameriškim državljanstvom, danes že krepko v sedemdesetih, je pač izjemno uspešen podjetnik, ki je znal izkoristiti različne priložnosti v življenju, a na tej poti pridelal tudi nekaj afer. Te serija popiše, a se nekaterim tudi izogne. Recimo omembam povezav očeta z nacizmom in Arnoldovih spornih izjav o Hitlerju, o čemer je spregovoril v avtobiografiji Total Recall (2012).
Konan Barbar
Z vidika montaže je serija v primerjavi s prej omenjeno bolj klasičen projekt, saj narativ z redkimi izjemami sledi linearni časovni premici. A če je sama izvedba z vidika prepletanja in dinamike šibkejša, je Arnoldova trojna kariera sama po sebi tako fascinantna in tako polna zabavnih anekdot, da v 180 minutah le stežka odmaknemo pogled. Schwarzenegger je magnetična osebnost, ki je vsak svoj uspeh videla kot odrivno točko za novo poglavje. Bodibilderstvo je pravzaprav velika prispodoba za njegovo vztrajnost in predanost lastnim ciljem, ki jih ni nikoli zmanjkalo. Ko je splezal na en vrh, je že videl naslednjega. Tako slišimo, da je v vojsko odšel prej zgolj zato, ker je potreboval potni list. In ko so mu v vojski, kjer se je seveda vpisal med tankiste, rekli, da ne more na bodibildersko tekmovanje v nemški Stuttgart, je vseeno odšel. Nikoli namreč ni bil pripravljen poslušati, česa ne sme ali ne zmore. Če ne bi bil upornik po srcu, ne bi pozneje dobil vabila v London niti ne bi spoznal Joeja Weiderja, trenerja in podjetnika, ki ga je povabil čez lužo.
Po prihodu v Ameriko je z leti postal ikona bodibilderske scene in serijsko osvajal tekmovanja svetovnega formata. Leta 1974 je s štirinajstimi naslovi najvišjega ranga ocenil, da je na tem področju dosegel vse, kar se je dalo, vzporedno pa že pred tem začel graditi igralsko kariero. Tranzicija priča o njegovi vztrajnosti, saj so ga filmarji serijsko zavračali, češ da ima premočan naglas in prevelike tricepse. »Pet let nisem prejel nobene ponudbe,« slišimo. Skozi to obdobje mu je poleg železne volje pomagalo, da je v dvajsetih ob robu služenja z mišicami obogatel z nakupi nepremičnin, zaradi česar je bil finančno neodvisen in imun za začetne neuspehe v igralski karieri. Kot tak si je ob srečanju z vplivnim producentom Dinom De Laurentiisom drznil vprašati, zakaj ima tako majhen moški tako veliko mizo. De Laurentiis je bil po pričevanju Schwarzeneggerja razkurjen, sestanek je trajal nekaj minut in bi ga skoraj stal eno izmed formirajočih vlog. Konan Barbar (1982) je postal ob neskončnem zaupanju režiserja Johna Miliusa, ki pa je Arnolda, ki se je še vedno učil igralske obrti, na snemanju ne glede na vzajemno naklonjenost popeljal skozi pekel, v katerem je krvavel, zmrzoval ter se učil jahanja in mečevanja.
Skrbno zgrajena javna podoba
To ga je v navezi z igranim filmom o bodibilderju Ohrani hrepenenje (1976) in kultnem dokuju o bodibildingu Pumping Iron (1977), ki je bil senzacija v Cannesu, končno in dokončno utrdilo kot glavnega igralca. V drugi epizodi, ki je posvečena filmu, seveda ne manjka anekdot s snemanja prvega Terminatorja (1984), recimo tiste, kako je nastal največkrat citiran stavek v zgodovini filma »I'll be back«. Ostalo je zgodovina, sledili so naslovi Predator, Komandos, Policaj iz vrtca, Dvojčka, Popolni spomin, Resnične laži, nadaljevanja Terminatorja in številni drugi filmi, s katerimi je v osemdesetih in devetdesetih zrasel v akcijsko ikono in kulturni fenomen. Ne manjka niti zgodba o zimzelenem rivalstvu s Sylvestrom Stallonom, s katerim sta preko filmov svojčas merila velikost bicepsov, pušk v rokah in zaslužka v kinoblagajnah.
A Arnold se je v svojem slogu, ko je služil po 20 ali 30 milijonov dolarjev na film, odločil, da se preizkusi še na politični poti. Brez pomoči družine Kennedyjevih, iz katere je prihajala njegova nekdanja žena Maria Shriver, seveda ne bi šlo, a med letoma 2003 in 2011 je kot guverner Kalifornije proti vsem pričakovanjem pustil močan vtis, tudi ali predvsem s progresivnimi okoljskimi politikami. Politična kariera pa je pomenila tudi, da so novinarji začeli brskati po njegovem zasebnem življenju. Na plan so prišle zgodbe o spolnem nadlegovanju, nazadnje pa tudi zgodba o tem, kako se je iz afere s hišno služkinjo rodil sin Joseph; sledila je ločitev s Shriverjevo, s katero imata štiri otroke. Prav trenutki, v katerih se Schwarzenegger ozre na svoje napake, so največja dodana vrednost Netflixovega dokumentarca. Takrat namreč mimo skrbno zgrajene javne podobe vidimo njegovo človeško ranljivost in čustveno dimenzijo, ki je v času njegove kariere prišla na plan zelo redko.
