Atentat na Kennedyja velja za najbolj razvpit politični uboj vseh časov, obenem pa za prelomnico v odnosu ameriških državljanov do politike. Hladnovojnim paranojam glede Rusov in NLP se je pridružilo zarotniško sumničenje glede politike. Mnogi menijo, da format dandanašnje obče zbeganosti zahodne civilizacije, s pripadajočim zatekanjem v teorije in zarote, izhaja iz psihoz in paranoj, ki so se v ZDA razvile po Kennedyjevem umoru in so jih potem, kot še veliko drugega, izvozili v svet. Teorija zarote o atentatu na Kennedyja obenem velja za mater vseh teorij zarot, torej za mater chemtrailov, ravne zemlje, ljudi kuščarjev in preostalih aktualnosti.
Delovala samoiniciativno
Morda je tako tudi zato, ker so se dogodki v Dallasu zgodili pred televizijskimi kamerami. Vsi so lahko videli in si ustvarili mnenje. Po uradni verziji je na Kennedyja streljal Lee Harvey Oswald, nekdanji marinec socialističnih nazorov, ki se je celo poročil v Sovjetsko zvezo in nekaj let živel v Minsku, nakar se je vrnil v ZDA in nastanil v Dallasu. A Oswalda so aretirali za tem, ko je 45 minut po streljanju na Kennedyja na ulici ustrelil policista in se zatekel v kinodvorano, kjer so ga prijeli. Razlogi, zakaj je ustrelil policista, niso jasni, po eni od teorij zarote naj bi to storil v samoobrambi, ker je policist po naročilu zarotnikov želel Oswalda likvidirati in ga utišati kot možen dokaz. Oswald ob prijetju ni priznal umora, dva dni kasneje, 24. novembra, pa ga je pred televizijskimi kamerami v hodniku policijske postaje ustrelil Jack Ruby, lastnik striptiz kluba, zvodnik in policijski ovaduh.
Bistven zagon zarotniškemu teoretiziranju sta dala dva podobna si zaključka državne preiskovalne oziroma Warrenove komisije, ki je preiskovala okoliščine atentata. Komisija je ugotovila, da sta tako Oswald kot kasneje Ruby streljala samoiniciativno in da noben od njiju ni del organizirane zarote. Ti dve trditvi sta v desetletjih, ki so sledila, sprožili teoretski interes, kakršnega še ni bilo. Teoretiki so preizpraševali sleherno podrobnost vladnega poročila, že konec šestdesetih let pa je bilo zarotniško teoretiziranje o Kennedyjevem umoru prepoznano kot družbeni fenomen. Državna komisija, ki se je leta 1979 lotila nove preiskave okoliščin, je za razliko od Warrenove prišla do zaključka, da je bil Oswald najverjetneje del organizirane zarote.
Dokazi le posredni
Gorivo za teorije so bile številne površnosti in nasprotujoče si informacije, med drugim o tipu puške, iz katere je bilo streljano. Warrenova komisija je kot orožje prepoznala italijansko puško carcano, izjave nekaterih policistov pa so omenjale nemški mauser. Zarotniške inačice so številne, najbolj razvpite pa so vezane na število strelcev oziroma število strelov. Po verziji ameriške države so bili streli trije, strelec pa eden, medtem ko v civilni sferi kroži teorija tako o zgolj enem, tako imenovanem »magičnem metku« kot o vsaj štirih strelih in več strelcih. Dokazi proti Oswaldu so bili kvečjemu posredni, iz dokumentov, objavljenih leta 2017, pa izhaja, da je Edgar Hoover, šef FBI, ki je Oswalda operativno pokrivala zaradi njegovih političnih stališč, zagovarjal stališče, da je treba ameriško javnost prepričati o tem, da je morilec Oswald. Ni mu uspelo. O atentatu na Kennedyja je bilo napisanih več kot 2000 knjig, večina pa jih poskuša ovreči zaključke Warrenove komisije oziroma prepoznati zaroto mafije, Rusov, Castra, desnih ekstremistov, vojaške industrije, stricev iz ozadja in številnih drugih. Nikdar konca.