Države lahko pri pregonu genocida, vojnih zločinov in zločinov proti človeštvu naletijo na velike postopkovne težave, ko je treba v drugih državah dobiti pravno pomoč pri preiskavi, iskanju oseb, dostopu do prič in dokazov ali pri izročitvah. Sodelovanje je – če sploh je – urejeno kvečjemu z dvostranskimi pogodbami, strokovnjaki za mednarodno pravo ter organi pregona pa že dlje časa pravijo, da bi bilo to treba urediti z mednarodno konvencijo, saj tega področja ne ureja noben mednarodni mehanizem, niti rimski statut, ki je podlaga za delovanje mednarodnega kazenskega sodišča. Zato je leta 2011 steklo delo, da takšna konvencija tudi nastane. Pobudo je dalo šest držav: Argentina, Belgija, Mongolija, Nizozemska, Senegal in Slovenija. Nastali so najmanj štirje osnutki konvencije, zadnji ima 72 strani in zdaj naj bi besedilo dokončno uskladili.
Zato se je v Ljubljani začela diplomatska konferenca, največja v zgodovini Slovenije. Kakšnih 300 strokovnjakov za mednarodno javno in mednarodno kazensko pravo ter drugi sodelujoči imajo na voljo dva delovna tedna, da udarijo piko na i vsebini konvencije, ki nosi kratico MLA. Njeno polno ime je konvencija o mednarodnem sodelovanju pri preiskavah in pregonu genocida, hudodelstev zoper človeštvo, vojnih hudodelstev in drugih mednarodnih hudodelstev.
Delo ne bo lahko
Če bo sprejeta, se bo imenovala Ljubljansko-haaška konvencija in bo prva, ki bo nosila ime tudi po slovenski prestolnici, pravijo na ministrstvu za zunanje in evropske zadeve. Generalni sekretar konference Marko Rakovec pravi, da bi bila konvencija druga najpomembnejša mednarodna pogodba o mednarodnem kazenskem pravu po sprejetju rimskega statuta pred četrt stoletja.
Zunanja ministrica Tanja Fajon je ob odprtju konference dejala, da »je pred nami ogromna naloga, da vzpostavimo pravni okvir, ki nam bo omogočal učinkoviteje preiskovati in preganjati najresnejše zločine ter se odzivati hitreje«. Delo pa ne bo lahko, je dodala, potrebni bosta politična volja in odprtost pri iskanju široko sprejemljivih rešitev. »Za napredek sta potrebna pogum in trdo delo,« je še dodala.
Naloga res ni enostavna tudi ali predvsem zaradi različnih pogledov na to, kako široko naj bo zastavljena konvencija, ki ne bo dokument pod okriljem OZN ali mednarodnega kazenskega sodišča. Njen nastanek po podatkih ministrstva podpira 79 držav. Precej široko je strinjanje o njenem tehničnem delu, ki ureja sodelovanje držav pri preiskavah in izročitvah. Gre za paleto vprašanj, denimo ureditev elektronskega sledenja, urejanje zasega premoženja ali vzpostavljanje skupnih meddržavnih enot v preiskavi. Manj pa je strinjanja o tistem delu, ki govori o obvezi držav, da definicije kaznivih dejanj prenesejo v domačo zakonodajo in določijo kazni zanje. Mednje so vključili tudi dejanje agresije. Osnutek predvideva tudi druge ukrepe, ki ne bodo po volji državam, ki konvencijo razumejo bolj v tehničnem smislu kot podlago za praktično medsebojno sodelovanje pri pregonu. Obstaja tudi bojazen, da bi bila v bolj ambiciozni obliki sprejemljiva za manj držav. Glede na verjetne polemike najbrž ni presenetljivo, da bo večina razprav na konferenci zaprtih za javnost.
Na čelu argentinska sodnica
Za predsednico konference so izvolili argentinsko sodnico Silvio Fernandez de Gurmendi, sicer sodnico mednarodnega kazenskega sodišča. »Obstaja luknja. Ni multilateralnega okvira za okrepljeno sodelovanje pri pregonu najresnejših zločinov. Konvencijo moramo sprejeti, ker nam bo za to zagotovila nabor orodij,« je dejala.
Izrazila je prepričanje, da bodo konvencijo sprejeli, a dodala, da jih čaka naporno delo, saj gre za zelo tehnično besedilo, ki zahteva pozornost pri besedilu vsakega od 87 členov (in osmih aneksov). Če konvencijo sprejmejo, bo odprta za podpis in pristop držav. Depozitar pogodbe bo Nizozemska.
