Lovilec megle
Inženir Abel Cruz se je pred 20 leti priselil v predmestje Lime. V prestolnico Peruja, ki je za Kairom drugo največje mesto, zgrajeno na puščavskih tleh, in ki je leta 2022 štela več kot 11 milijonov prebivalcev, se na leto priseli od 100.000 do 150.000 prebivalcev. Danes v Limi živi tretjina populacije Peruja. Pitna voda in oskrba z vodo nasploh sta bila že od nekdaj velik problem milijonske metropole in vidna ločnica med revnimi in bogatimi v mestu. Medtem ko je imajo slednji dovolj za zeleno trato pred hišo tudi v najbolj vročem poletju, jo prebivalci revnih slumov kupujejo za pitje iz cistern po ceni, ki je tisočkrat višja od tiste za vodo, ki priteče iz pipe. Pomanjkanje vode je Abela Cruza spremljalo vse življenje, že kot otrok je v Cuscu hodil dobro uro po vodo, zato je bila vsaka kaplja v družini toliko bolj dragocena. Ko se je priselil v Limo, je Cruz ustanovil Gibanje Perujcev brez vode in vodil proteste proti vladajočim, da bi vendarle poskrbeli za ustrezno oskrbo. Bolj ali manj brez uspeha. Zato je začel razmišljati, kako bi si pomagali sami, in se zgledoval tudi po izkušnjah iz drugih dežel s podobnimi težavami. Perujsko glavno mesto namreč od aprila do novembra prekrije megla, ki je posledica vdora mrzlega zraka z obale oceana v notranjost države, gre tako rekoč za »vodo v zraku«, in Cruz je Perujce naučil, kako jo spraviti na tla. Ob podpori številnih donatorjev z vsega sveta je s svojo organizacijo v državi postavil že okoli 2000 posebnih mrež, velik del tudi v najrevnejših predelih prestolnice, s katerih se nateče od 200 do 400 litrov na dan. Cruz pravi, da voda sicer največkrat ni pitna, vendar je dragocena tudi zato, ker je uporabna za umivanje in pranje ter jim omogoča, da lahko pridelajo lastno zelenjavo in sadje.