Če vsa ta zgodba ne bi bila težka, dramatična in za mnoge, premnoge tragična, bi se nasmehnil, ker je po svojem tudi bizarna. Prvi in drugi val okuženosti smo nekako zajezili z občasnimi širšimi ali ožjimi lockdowni, nato so prišla domnevno odrešilna cepiva velikih korporacij zahodnega sveta (iz vzhodnega jih Evropa ni hotela priznati ne sprejeti) in vsa naj bi bila učinkovita in varna, kasneje se pa je pokazalo, da vendarle ni bilo tako, da so se pojavljali tudi smrtonosni stranski učinki. A cepilna kampanja po vsem svetu, tudi pri nas, je bila že v pogonu, ker naj bi ustvarili čim prej tako imenovano čredno imunost in pandemijo zaustavili. Primerna precepljenost za dosego cilja je bila postavljena najprej na okoli 70 odstotkov, nato jo je stroka dvignila na 80 odstotkov, danes beležimo po EU 92 odstotkov na Danskem in 89 odstotkov na Portugalskem, a kaže, da imunost proti vsemu temu cepilnemu trudu premorejo le covid in vsi njegovi »otroci« oziroma sevi.
Še več, kar množijo se, mutirajo in krepijo, s čimer se okuženost po Evropi, tudi v državah z najvišjo precepljenostjo, znova širi in poglablja. Celo v Izraelu, kjer cepijo že s četrto (megapoživitveno?) dozo. Če bomo tako napredovali, do kolikšnih poživitev bomo prišli? Do cepiv v obliki tablet ali kapsul, ki jih bomo jemali dnevno, na tešče pred zajtrkom? Teorija je pač eno, praksa očitno nekaj drugega. Mimogrede, spomnimo se opozoril francoskega virologa, nobelovca za medicino 2008 Luca Montagnierja z začetka covidne pandemije, da je bilo cepljenje sredi širjenja okužb kontraproduktivno, ker sami vakcini utegnejo spodbujati mutacije.
No, zajel nas je že peti ali šesti val – jih tudi več ne štejem – in slednji z omikronom bi naj okužil vso populacijo. Če to drži, o čemer dvomim, čemu potem histerija okoli uvedbe obveznega cepljenja, ko pa se bo tako in tako do sredine februarja ta mali stvor sprehajal po žilah in kapilarah slehernika in celotne nacije? In četudi bi vsi dvomljivci in najbolj vztrajni ter bojeviti proticepilci spremenili mnenje in privolili v cepljenje – pri nas jih je več kot 40 odstotkov celotne skupnosti – bi jih v tem mesecu dni precepili morda polovico, in to samo s prvim odmerkom, kar bi bilo za njih enako ničli. In kot prebolevniki, tisti, ki jih pač ne bi pobralo, naj bi šli k drugemu odmerku tam konec pomladi ter k tretjemu – poživitvenemu – konec leta? Naj mi kdo pove, ali ima vse to smisel?!
Okuženi bomo že itak vsi, cepljeni, necepljeni, morda tudi prebolevniki, in samo oni odstotek (20 odstotkov?) že danes s tretjim odmerkom naj bi lažje prebolel okužbo. Kolaps zdravstvenega sistema? Zasedenost bolnišnic do zadnje postelje zadnjega hodnika, izgorelost osebja? Slednjemu iskren poklon za ves trud, ki ga premore. Bodo pač zmogli, kolikor lahko. Ostalo prepustimo usodi in stavimo na srečo in na lastno prirojeno imunost oziroma odpornost. No, toliko je že bilo vrhunskih strokovnih napovedi in scenarijev, zame prej ugibanj, da je nadaljnjim težko povsem verjeti.
Osebno bom popazil, da se v tem napovedanem usodnem mesecu ne okužim. Poživitveni odmerek sva z mojo drago že vzela, nosiva redno masko povsod, razen doma in na prostem, ko ni gruč, razkužujeva si roke vsakič, ko se vrneva z nakupovanj, tudi z najboljšimi sosedi smo si voščili novo leto na ustrezni distanci, brez rokovanj in objemanj, po potrebi si bova masko podvojila, in če bova kihnila ali naju bo grlo zabolelo, se bova takoj samotestirala.
Čemu, spoštovana stroka, ne bi vsem tistim, ki se, zaradi tega ali onega razloga, nočejo cepiti, zaupali, da se bodo vedli enako odgovorno? In kot eminenten nevednež napovedujem – ugibam, seveda – da bo do konca februarja okužena komaj polovica populacije. Danes, v petek, 7. 1. 2022, jih je, zaokroženo, 487.000. Pa da vidimo, kdo dlje in točneje vidi.
Aurelio Juri, Koper