Prav izkušeni Mezgec je začetnik zlate dobe slovenskega kolesarstva, ko se je leta 2014 kot prvi tekmovalec iz Slovenije podpisal pod etapno zmago na eni izmed tritedenskih dirk. Takrat je v dresu ekipe Giant-Shimano dobil sprint v »slovenskem« Trstu na Giru. Letošnja dirka po Sloveniji mu bo služila kot priprava na četrti zaporedni nastop na Touru.
Na dirko po Sloveniji prihajate v svoji standardni vlogi pomočnika Dylana Groenewegna. Ob predstavitvi trase se je vaše ime vseeno pojavilo na seznamu glavnih kandidatov za etapno zmago. Kako to?To so predvsem taktične igre prijateljev iz ekipe UAE Emirates, da se izognejo vlogi favoritov. Je pa res, da etape večinoma niso izrazito sprinterske oziroma čisto takšne za hribolazce. To je teren, kjer se velikokrat v ospredju znajdem sam. Zagotovo so prva in druga etapa ter zadnja, če bom odlično pripravljen in bo razplet v mojo korist, priložnost, da se tudi sam borim za etapno zmago.
Kako poteka komunikacija med vami in kapetanom, kdaj dobite proste roke, da sami napadate etapni rezultat?Pred začetkom etape imamo z ekipo vedno dva načrta. Prvi je takšen, da računamo na to, da Dylan pride prek klanca in delamo zanj. V drugem planu pa sem jaz sam. Ker se dobro peljem v klanec, je moja naloga vedno, da sem v ospredju skupine. Ko je vzpon na klanec, imamo radijske zveze. Če je kapetan zraven ali ima minimalen zaostanek, celotna ekipa počaka nanj razen mene. Poskušajo ga vrniti v skupino, a če je zadnji klanec zelo blizu cilja, je to velikokrat nemogoče izvesti. Takrat v svoji glavi prestavim program iz »lead out« v sprint in se borim za najvišja mesta.
Devetič v karieri boste nastopali na domači pentlji in četrtič zapored se na njej pripravljate za dirko po Franciji. Je dirka po Sloveniji prava za tempiranje forme za največjo dirko na svetu?Za nas sprinterje je dirka po Sloveniji praktično idealna za to. Dirki po Švici in Dofineji sta za nas predolgi in pretežki. Mi moramo na tritedensko dirko priti čim bolj sveži. Pet dni razgibanih in razmeroma kratkih etap je kot nalašč za nas. Lahko treniramo vse. Sprint, klanec, tukaj sta velikokrat tudi vročina in dež. Praktično vse v enem in za nas je to idealno.
Ste prvi Slovenec z etapno zmago na Grand touru. Takrat je šlo za zgodovinski dosežek, danes so te skoraj samoumevne. Kako gledate na razcvet kolesarstva v Sloveniji?V čast mi je, da sem nekakšen začetnik slovenskih etapnih zmag na največjih dirkah. Kar pa se dogaja sedaj, je resnično neverjetno. Pred kratkim sem se s prijateljem pogovarjal, da so sedaj etapne zmage le še tako, »za sproti«. Včasih novinarji etapne zmage sploh ne omenjate več, govori se le še o tem, kakšno prednost ima Tadej Pogačar ali Primož Roglič v skupnem seštevku. Ko sem zmagal jaz, je bilo to res nekaj izjemnega. Praktično ves teden se je pisalo samo o moji zmagi, danes pa smo Slovenci tako razvajeni, da jih komaj še omenimo in nas zanimajo le še skupni seštevki. Vseeno pa je verjetno res, da če bi morda ponovno zmagal na etapi na Touru, bi se potem o tem več pisalo, kot če etapo dobita Tadej in Primož. Že samo dejstvo, da ima Roglič danes že 16 etapnih zmag na tritedenskih dirkah (deset na Vuelti, po tri na Touru in Giru, op. p.), je bilo pred petimi leti nepredstavljivo. Takrat si bil že z eno ali dvema velik car, sedaj pa to ne pomeni skoraj nič.
V kolesarski karavani ste izjemno cenjeni, svoje znanje pa z veseljem prenašate tudi na mlajše reprezentančne kolege. Redno se odzovete na klice reprezentančnih selektorjev. Je še kakšen neizpolnjen cilj?Seveda imamo v reprezentančnem dresu še neporavnane račune. Zlata generacija slovenskega kolesarstva, a kolajne na cestni dirki na svetovnem prvenstvu še nimamo. To je velika motivacija in cilj tudi za letos, da nam to uspe.
Vam to lahko uspe, če se zberete vsi najboljši, ali vzdušje v reprezentanci takrat ni najboljše?To je zgodba medijev, da napihujete rivalstvo med Primožem in Tadejem. Ko pridemo v reprezentanco, smo vsi prijatelji, vsi vemo, zakaj smo tam. Je povsem drugače, kot če se ljudje kregajo na cesti.
