Konstantin Baum je eden izmed 416 strokovnjakov in strokovnjakinj, ki so opravili izjemno težek izpit za pridobitev naziva Master of Wine (MW). Nemški »mojster vina« si je za svoj komunikacijski kanal izbral portal youtube, kjer ima že skoraj 140.000 naročnikov. V svojih zabavnih in poučnih prispevkih v angleškem jeziku se je pred nedavnim, na pobudo enega od sledilcev, prvič soočil s slovensko rebulo.
»Ničesar ne vem o tem vinu,« je bil odkrit Konstantin Baum MW, ko je prebiral etiketo na steklenici. »Nimam pojma, kaj je.« Razložil je, da Slovenije ni na njegovem radarju, o njej je vedel povedati kvečjemu to, da v njej grozdje prideluje najstarejša udomačena vinska trta na svetu. Vino mu je bilo zelo všeč, po kasnejšem brskanju na spletu je ugotovil, da je rebula pravzaprav ista sorta kot ribolla gialla, kot jo imenujejo v Italiji. Zanjo je seveda že slišal.
Opisana scena nazorno pokaže, da je Slovenija – v nasprotju s splošnim domačim prepričanjem – v tujini vse prej kot uveljavljena pridelovalka vina. Ne poznajo je celo tisti, ki naj bi sodili med največje poznavalce vinskega sveta.
Prepoznavnost Brd in rebule si prizadeva izboljšati Konzorcij Brda. Pretekli teden je šestič zapored izpeljal dogodek »Brda – Home of Rebula«, ki se ga je udeležila mednarodna zasedba vinskih publicistov, novinarjev in še skupina uvoznikov vin iz Kitajske. Predstavilo se jim je enajst vinarjev z obeh strani meje: Dolfo, Edi Simčič, Erzetič, Ferdinand, Klet Brda, Marjan Simčič Domaine, Medot in Ščurek iz Slovenije ter Gradis'cutta, Jermann in Šturm iz Italije.
Rebula ima zelo razgibano večstoletno zgodovino. Več stoletij se je beseda rebula (ribolium, rifolium, reinval, ribolla …) uporabljala za raznotera mirna in peneča se vina s širšega območja Gorice in Trsta. Bila so pridelana iz sortno mešanih vinogradov. Sorta vinske trte rebula je strokovna pozornost pričela dobivati šele z razvojem vinogradniške in ampelografske stroke v 19. stoletju. Matija Vertovec (1784–1851) je v svoji knjigi Vinoreja za Slovence razlikoval šest različnih rebul. »V Brdih ves svoj pridelek rebula imenujejo, toda nimajo več trte takšnega imena,« je zapisal. Na podobno okoliščino je opozoril tudi Rihard Dolenc (1849–1919), ravnatelj prve vinogradniške šole na Vipavskem.
V 19. stoletju bi skoraj izginila
Dolenc je leta 1889 poročal, da je žlahtna rumena rebula iz briških vinogradov skorajda izginila. Odlično trto je posredno iztrebil oidij, ki je v evropskih vinogradih pustošil v prvi polovici 19. stoletja. Bolezen, ki se ji pravi tudi pepel vinske trte, se je v Evropo razširila iz Amerike in je v vinogradih povzročila katastrofalen izpad pridelka. Brda je kot po čudežu zaobšla, briške kleti so bile polne. Na povečano povpraševanje in porast cen so se Brici odzvali kratkovidno. Namesto rumene rebule so začeli množično saditi manjvredne sorte, ki so obrodile bistveno več.
Rebula kljub temu ni izumrla. V Jugoslaviji je doživela preporod predvsem po zaslugi Zvonimirja Simčiča (1921-2008), dolgoletnega direktorja zadružne kleti v Dobrovem. Pod njegovo taktirko je klet zabeležila svoj količinski vrhunec, saj je napolnila okrog 14 milijonov litrov na leto, več kot polovica je bilo rebule. V času osamosvojitve je potencial rebule prepoznala tudi mlada generacija briških vinarjev, s čimer so zajamčili, da je še vedno najbolj zasajena sorta v tem vinorodnem okolišu. Uspeva na več kot 400 hektarjih površin, več kot na petini vseh.
Na italijanski strani, v Colliu, so sočasni bolj stavili na mednarodne bele sorte, rebulo sta tam v 90-ih letih obudila in v večjem slogu zasadila Joško Gravner in Stanko Radikon (1955-2016), ki sta jo nato svetovno proslavila v zanju značilnem slogu, s podaljšano maceracijo na jagodnih kožicah. Danes je v Colliu z rebulo posajena dobra desetina vinorodnih površin.
Rebula je ustrezen izbor tudi po strokovni agronomski plati, še posebej v prizmi učinkov podnebnih sprememb, je prepričan Giovanni Bigot, svetovalec in izredni predavatelj na Univerzi v Vidmu. Italijan je kupil elektronsko zakladnico, ki zajema meteorološke in hidrološke podatke vseh vinorodnih pokrajin za obdobje zadnjih 40 let.
V svojo analizo je vključil množico parametrov, med drugim količino padavin v vegetacijski dobi vinske trte in v obdobju 60 dni pred trgatvijo, pa tudi povprečno temperaturo zraka in še razliko med najvišjo in najnižjo dnevno temperaturo v dobi dozorevanja grozdja.
Iz podatkov so podnebne spremembe dobro razvidne. Če je pred 40 leti bilo sedem dni v letu, ko se je v Brdih živo srebro povzpelo čez 30 stopinj Celzija, je bilo v minulem desetletnem obdobju v povprečju že 33 takšnih vročih dni. V tem kontekstu je za Brda še vzpodbudna okoliščina, da so sočasno v povprečju našteli le štiri dni, ko je temperatura presegla za trto kritičnih 35 stopinj Celzija. »To je še obvladljivo. V nekaterih sredozemskih deželah je takšnih dni v povprečju več kot 30,« je opozoril Bigot. »Temu trendu se bomo morali prilagoditi.«
Čeprav imajo Brda v vegetativni dobi trte nadpovprečno količino padavin, voda zaradi flišne geološke strukture tal hitro ponikne v globino. »Rebuli ustreza tak vodni stres, s tem se poudarijo njene pozitivne sortne značilnosti,« izpostavi Bigot. Zelo dobro se sorta sooča tudi s sredozemskimi temperaturami, ki, kot rečeno, v Brdih (še) niso kritično visoke.
Najboljši letnik je 2021
Kateri je bil, sodeč iz zbranih podatkov, najboljši vinski letniki v Brdih? »V zadnjem desetletju zagotovo letnik 2021, saj ga je zaznamovala zelo suha jesen in izrazito nihanje med dnevno in nočno temperaturo. Odličen je bil tudi letnik 2017,« je odgovoril Bigot. In kakšen je bil položaj pred letošnjo trgatvijo? »Letnik 2023 je bil najtoplejši v zadnjih petih letih. Padavin je bilo nadpovprečno veliko, obenem sta se vztrajno izmenjevala dež in vročina. Grozdje bo nadpovprečno obarvano, koncentracije bo manj, grozdi z velikimi jagodami bodo potrebni skrbne selekcije.«
V ospredju dvodnevnega dogodka so bile kakopak tudi vodene pokušine vin, na katerih so udeleženi vinarji dokazovali vsestranskost, kompleksnost in dolgoživost rebule. »Tudi v Sloveniji postaja vse bolj priljubljena in 100-odstotno sem prepričan, da je zanimiva tudi za izvoz,« je optimističen vinski trgovec Gašper Čarman. »Nobenega dvoma ni, da pridelujete odlične chardonnaye, sauvignone, merlote. A rebula je in bo sorta tega območja,« je dodala Caroline Gilby MW. »Rebula je najboljše orodje, s katerim predstavite izjemen briški terroir.«
Zlati uhani za britansko promotorko
Specialistka za vina srednje in vzhodne Evrope se že več kot 20 let vrača v Brda, bila je med prvimi, ki je vina slovenskih družin predstavljala na londonskem vinskem sejmu. Briški vinarji so se ji zahvalili s posebnim darilom, z unikatnimi zlatimi uhani v obliki grozda rebule. »Všeč mi je bilo slediti vašim zgodbam,« je bila ganjena Britanka. »Vedno znova so izražale dobrodošlico, ki sem jih z veseljem delila. Če mi vi ne bi podarili svojih zgodb o rebuli, jih jaz ne bi mogla napisati.«
