Jaz sem star devetinpetdeset let. Kaj bo z mano in mojo hojo? Z mojim življenjem?
Izginjanje
Danes sem sanjal, da so bolečine
izginile. Bilo je kot nekakšna epifanija.
Bil sem odrasel in bil sem v telesu,
ki je bilo novo in nedotaknjeno telo,
ki sem ga imel kot otrok. Bil sem odrasel
in bil sem v glavi, ki je bila nedotaknjena
in čista, kakor glava, ki sem jo imel kot otrok.
Steklo, ki me je ločevalo od prihodnosti,
se je stopilo. Strah je izginil. Premikal sem se
skozi ure, kot sem se premikal, ko sem še
lahko ležal v zraku in z mislimi in dlanmi
segal v notranjost senc. Okrog mene je bila
pomlad, ki se levi v poletje. Dišeče zeleno
kraljestvo me je oblivalo kakor velika povodenj.
Dan je postal enako zatočišče kot noč.
V nepremičnih zajetjih časa sem srečeval prijatelje.
Živi so bili še vedno živi. Mrvi so bili ponovno
živi. Njihova telesa so bila nedotaknjena
telesa, ki so jih imeli kot otroci. Njihove
glave nedotaknjene glave, ki so jih imeli
kot otroci. Naše simpatije so na vročih betonskih
ploščah ob bazenu izvajale lene predstave;
brisanje in ovijanje las z brisačo. Izrazni ples
z zrakom in razžarjeno svetlobo. Niso se
dotikale tal. Bile so kot bogovi, a nismo
vedeli, da so bogovi. Vse se je ponavljalo
in ponavljalo, kakor bi bilo ujeto v večni
krog. V počasni vrtinec z nami v središču
vrtinca. Iz bazenske vode smo se dvigovali
kot polnočna sonca. Vse je bilo ponovno
na dosegu roke. Strah in bolečina sta
izginila. Zrak je bil gost kot sladkorna pena.
Kakor melasa. Dnevi so bili množica dni,
ki počasi gori v neminljivem veličastju.
Dnevi so bili slovesnost, ki se ne bo nikoli
spremenila v temno praznovanje. V njih
ni bilo nobene nevarnosti. Nobene pasti.
Nobene temne zvezde, ki bi se lahko
zajedla v moje široko razprte oči.
Nobenega brezna, ki bi me obkrožalo.
* * *
Bil sem naročen k zdravniku. Ko sem stal ob sprejemnem pultu in me je zelo mlad zdravstveni tehnik vprašal, h komu sem prišel, sem namesto priimka svojega zdravnika izgovoril ime svojega bivšega zdravnika, ki je že petnajst let mrtev. Umrl je v neki bizarni in škandalozni aferi s psi. V bližini Postojnske ulice, v kateri sem nekoč živel. Bil je dober zdravnik. Spomnim se, kako se je s prsti dotikal bule na moji glavi. To je bilo zadnjič, da se me je dotaknil. Do njega sem gojil nekaj takšnega kot zaupanje ali pa sem bil še v letih, ko se težavam ni tako okrutno prištevala starost in s to svojo vsiljivostjo spreminjala celotno podobo. Jo kazala v drugačni, dosti bolj zlovešči luči.
Zdravstveni tehnik me je pogledal in popravil. Niti sanjalo se mu ni, kaj vse se mota po moji glavi in po glavah obupanih ljudi. A zakaj naj bi se sploh ukvarjal s tem? Zakaj naj bi človeško trpljenje vznemirjalo njegov mladostni mir? Niti sanjalo se mu ni, kakšen trik je ravnokar izvedla moja podzavest. Kakšen dvojen trik. Kakšno virtuozno potegavščino. A jaz sem natančno vedel, kaj se je v tistem hipu zgodilo.
Hotel sem imeti nazaj svojega bivšega zdravnika, ki sem mu zaupal, a še bolj kot to sem hotel imeti nazaj prejšnjega, petnajst let mlajšega sebe, starega malo čez štirideset let, za katerega so bile starostne spremembe in degeneracije nekaj, kar ne obstaja, česar nihče ne pričakuje, kar je zaupna zadeva prihodnosti, pismo s temno vsebino, ki bo nekoč prispelo, a na katero v določenih letih, ki niso ne vem kako oddaljena od starostne meje, pri kateri je bilo včasih še mogoče kupiti vozovnico za Interrail, nihče ne misli. Se z njim nihče ne ukvarja. In zaradi tega, ker se z njim nihče ne ukvarja, to pismo sploh ne obstaja.
Moj zdajšnji osebni zdravnik se me ni še nikoli dotaknil.
Čisto nikoli.
