Po četrtem mestu na EP 2020, ko je bil selektor Ljubomir Vranješ in ko je kazalo na začetek slovenske rokometne pravljice, je reprezentanca v naslednjih dveh letih doživela prosti pad in eno svojih najbolj črnih obdobij. Zato so mnogi Zormanove napovedi pred odhodom na SP o tem, da Slovenija kljub slabim časom še vedno spada med prvih deset na svetu, jemali kot nekaj, kar naj bi bilo skregano z zdravo pametjo in logiko. A je svoje domače kritike utišal oziroma bi jih vsaj moral na Poljskem, kjer se mu na široko odpira uvrstitev med svetovno deseterico. Pomlajen in močno spremenjen igralski kader s kar šestimi debitanti na velikih tekmovanjih je v celoti upravičil povabilo za nastop med elito, poleg tega pa bo verjetno izpolnil tudi večkrat javno izrečeni cilj – nastop v kvalifikacijah za OI 2024 v Parizu, ki bi bile za Sydneyjem 2000, Atenami 2004 in Riom 2016 že četrti nastop med olimpijsko rokometno družino.
Zorman je v reprezentanco uspešno vnesel tudi spremembo miselnosti, kar je ena najtežjih nalog. To so sicer napovedovali že mnogi pred njim, a so se – tako kot njegov predhodnik Vranješ – pri tem opekli. Prav tako je v igri poskrbel za številne spremembe in novosti, kar mu priznavajo tudi tuji strokovnjaki, v pred njim precej razglašeni ekipi pa je spet vzpostavil kult reprezentance in vanjo vnesel nujno potrebno »kemijo« tako med igralci kot med njimi in strokovnim štabom. To se je poznalo tudi na igrišču, na katerem so Slovenci premagali nasprotnike, ki so jih na papirju morali (Savdska Arabija, Poljska, Iran, Črna gora), s takšnimi pa so imeli v preteklosti nemalo težav. A na Poljskem je žal manjkal rezultatski presežek, ki bi ga prinesel skalp ene od velesil (Francija ali Španija) in ki bi Slovenijo izstrelil na prag rokometnega raja.
Prenovljena Slovenija ima kopico mladih igralcev, ki so na Poljskem upravičili Zormanovo zaupanje, a sčasoma bo vseeno treba razmišljati o – vsaj delni – zamenjavi generacije. Številni nosilci igre (Lesjak, Mačkovšek, Bombač, Dolenec, Gaber, Cehte, Blagotinšek …) so stari 30 let ali več, mnogi med njimi imajo tudi velike težave s poškodbami. Vseeno lahko igrajo na vrhunski ravni še nekaj sezon, a medtem morajo njihovi nasledniki dokončno dozoreti in se razviti v vrhunske igralce. Slovenska reprezentanca ima odlično pokrite skoraj vse igralne položaje, a obstaja velika težava, s katero je v sodobnem rokometu zelo težko priti na evropski in/ali svetovni vrh. Na zunanjih položajih že dolgo ni imela in še vedno nima izrazitega strelca z devetih, desetih metrov (redka izjema je Borut Mačkovšek), ki bi uspešno polnil tekmečeve mreže. Velesile imajo vrhunske ostrostrelce od daleč tako na levi kot desni strani napada ter na sredini, Slovenci pa takšnih kalibrov enostavno nimamo. Na srečo imamo odlične manjše zunanje in krilne igralce, ki lahko s svojo tehniko, taktiko, hitro in kombinatorno igro razbijejo (skoraj) vsako obrambo na svetu. A proti takšnim, kot jo imajo Francija, Španija, Danska in še nekatere velesile, je to za zdaj očitno premalo.
