Dandanes se človek digitalizaciji le prilagaja (zlasti mlajši). Ker je moderna, sodobna, ponuja rešitve, ki pa so že izven človekovih zmožnosti. Posebej zato, ker demografski podatki dokazujejo, da se populacija stara, trend digitalizacije pa povzroča človeku nepotrebne težave. Zato ta orodja ne olajšujejo življenja večini ljudi (ampak ga otežujejo). Efekt je torej defekt. Orodje ni več orodje, ampak izvor nepotrebnega mučenja večine ljudi. Hkrati s tem, da se mora večina ljudi mučiti z uporabo digitaliziranih rešitev, jim jemljemo čas, energijo in voljo, da bi reševali druge pereče zadeve (npr. okoljsko problematiko). Človek bi moral imeti glavo kot sod, da bi pomnil vse sorte uporabniških imen in gesel. Če pa si jih nekam zapiše, to že ni več varno. Torej digitalizacija prisiljuje ljudi, da ne morejo živeti varno ali sproščeno (brez odvečnih skrbi in obremenitev možganskih vijug).
Gre za zelo preprosto dejstvo: človek je kot bitje narave analogno bitje. Iz analognega bitja pa nikoli nihče ne bo uspel človeka preobraziti v digitalno bitje. Kar bo lahko naredil, ne bo človek, ampak nekakšno digitalno stvorenje. Ki pa bo postalo nadrejeno človeku. Ker mu bo, ustvarjalcu UI, ta ušla izpod njegove kontrole in se bo obrnila proti njemu (če bo zlobna) ali ga vsaj imela za hišnega ljubljenčka (če bo milostna). Ali bo zlobna ali milostna, pa ne bo več v domeni človeka, ki jo bo razvijal (ker bo začela razvijati sama sebe). Razvojniki UI teh posledic pač ne vidijo in se jih ne zavedajo.
Pa še nekaj, kar lahko podprem s svojim znanjem. Mladi se ne zavedajo, kako jih vso to prilagajanje digitalizaciji podzavestno obremenjuje. Zato so v stiski in izhod iz te najdejo v nasilju in drugih nesprejemljivostih (npr. grožnje s streljanjem). Temu se pridružuje še neoliberalizem s svojim poudarjanjem individualizma (zato je vsakdo prekleto sam), kar pa je posebna težava zlasti za še nezrele ljudi (otroke). Obenem pa smo soočeni z grozljivim razpadom in degradacijo človečanskih vrednot (te obstajajo več ali manj samo na papirju, v ljudeh pa jih skoraj ni več). Ker je edina zveličavna vrednota denar.
Agresivno digitaliziranje gre takole: človek vsako sekundo prejme 11 milijonov bitov podatkov, od katerih jih obdela le 200. Torej je zanj skoraj 11 milijonov bitov brezveznih, zaradi lastnega duševnega zdravja jih je treba ignorirati. Odtod kategorična, navidez nerazumna nasprotovanja denimo uzakonjenju pomoči pri končanju življenja ali proti začasnim nastanitvenim centrom za migrante, pa še druge nerazumnosti (ki jih lepo povzema Meden v Dnevnikovih Pismih 9. 4.). Saj tu ne gre za žlehtnobo, ampak le za nepoučenost. Ljudje nimajo niti časa, niti energije, vse to predelati, zato jim gredo težko v glavo. To je znak časa, v katerem živimo, ki nas sili, da smo površinski, da se v malo katero zadevo poglobimo in o njej razmislimo, ker nam potem zmanjka časa in energije za vsakodnevne zadeve. Skoraj nujno je torej nekatere stvari, ki jih ne poznamo od prej, preprosto odkloniti, ignorirati. Zato jih je obvezno vsaj primerno in potrpežljivo informirati, še bolje pa jih vključiti v odločanje (ali jim dajati vsaj občutek, da soodločajo).
In smo spet pri Konfuciju ali preprostem: znati se postaviti v čevlje drugega. Obvezna sposobnost vseh, ki imajo kakršno koli funkcijo ali višji položaj. Če tega ne znajo, si ne zaslužijo položaja. Sploh dandanes, ko smo napumpani z demokracijo in je vse, kar nam ni povšeči, nedemokratično. Demokratičnost je v resnici edino, kar še ostaja človeškega; vse drugo je že antičloveško.
Uroš Blatnik, univ. dipl. psih.,Ljubljana