Za državo ime »Srbija«
Naša država mora dobiti enotno ime: v tem smo vsi edini. Toda katero ime? Slovenci in velik del Hrvatov se zavzema za Jugoslavijo. Drugi hočejo, da ostane pri starem imenu, ki pred celim svetom oznanja troličnost našega naroda. Samo na tretjo možnost, da bi se namreč naša država imenovala Srbija, pri nas redko kdo misli.
In vendar, kaj je bolj naravno kot to, da se imenuje država po tistem plemenu, kateremu gre vodilna vloga v naši kraljevini. Država ni agregat prirejenih organizmov, ampak je sama živ organizem, v katerem so vsi organi podrejeni skupni svrhi. Ena misel mora navdajati vse: misel narodne enote, misel narodne veličine in moči.
Kdo pri nas vzdržuje to misel? Kdo daje naši državi, v kateri še vse vre in je vse nestalno, obilježje živega in za življenje sposobnega organizma? Če hočemo biti pravični, moramo priznati, da ima srbsko pleme v naši državi drugačno poslanstvo kot mi Slovenci in Hrvati. »Ne vsakemu eno in isto, ampak vsakemu to, kar mu gre!« se mi zdi pravična formula, kedar gre za razmerje od plemena do plemena v isti državi. Supremacija srbskega plemena izvira manj iz njegove numerične kot pa iz njegove notranje moči. Srbi niso v dobi najhujše nesreče obupali in so ob času vsesplošne zmede, ko mi nismo vedeli ne kam ne kod, imeli jasen cilj preti očmi, ki je moral tudi nas privesti svobode. Oni so v kritičnem trenotku znali organizirati narodno obrambo, brez katere bi naša država ne mogla obstojati, in brez katere bi bili Slovenci in Hrvati izročeni anarhiji in invaziji sosedov. V tem zmislu je supremacija srbskega plemena za načrt države blagoslov. Ona nam garantira nedotakljivost našega ozemlja na zunaj in jamči za red in mir v notranjosti. Ob času kriz in nevarnosti, ki prete vsem mladim, se ne konsolidiranim državam, je naša, da ne rečem srbska armada tisti jez, ob katerem si morajo vsi razdiralni elementi razbiti svojo glavo. Ta supremacija oborožene sile je neobhodno potreben atribut naše države in ne bo nič drugačna, če se naša država imenuje Eshaezija, Jugoslavija ali pa – Srbija.
Tudi kot srbski državljani ostanemo Slovenci še vedno Slovenci, to kar smo danes, a nihče nam ne bo več očital separatističnih tendenc ako, sprejemši srbsko državno ime, zahtevamo za okrožja, v katerih prebivajo Slovenci, najširšo lokalno samoupravo. Taka samouprava bo kulturni razvoj naše ožje domovine mnogo bolje ščitila kot pa »avtonomna Slovenija«, ki bi nas kulturno in etnično ločila od nacijonalnega debla in imela za posledico to, da bi se le iz težka ali pa sploh nikdar ne mogli pospeti do pojma velike nacijonalne države. (…)
In če nas kdo vpraša, kaj smo, naj vsak odgovori: »Slovenec sem, a srbski državljan; dva vzroka, da sem dvakrat ponosen.« V tej zavesti predlagam, naj občinski odbor mesta Kranja sklene priporočiti ustavotvorni skupščini, da se naša država po najmočnejšem plemenu, ki v njem prebiva, imenuje – Srbija.
***
Kakor smo že kratko poročali v sobotni številki, je občinski odbor mesta Kranja sklenil poslati peticijo na ustavotvorno skupščino, naj se naša država ne imenuje Jugoslavija, marveč Srbija. Ta sklep ugledne mestne občine, storjen z glasovi vseh v občinskem odboru zastopanih strank priča, da misel narodne edinosti vedno globlje prodira in išče preko vseh pomislekov sentimentalnega značaja najti na zunaj primeren izraz. G. prof. Marinko je nam dal na razpolago svoj govor, ki ga je imel v občinskem svetu, utemeljevaje svoj predlog. Njegov govor objavljamo radi, dasi g. profesor ni naš somišljenik. – Uredništvo.
Slovenski narod, 19. maja 1921
SHS in ne Jugoslavija!
Beograd, 19. maja. 33. sejo je otvoril predsednik dr. Ribar ob pol 5. uri popoldne. (…)
Prvi je dobil besedo poslanec dr. Ante Trumbić, ki je izrazil upanje, da se dušeča politična atmosfera, ki je nastala pri nas, kmalu razčisti. (…)
Nato je govoril hrvatski demokrat dr. Rojc. (…) Ne strinja se s prvim oddelkom načrta ustave. On za svojo osebo bi dal prvemu členu novo stilizacijo: »Jugoslovanska država je ustavna, demokratična, parlamentarna monarhija z dinastijo Karagjorgjevićev na čelu. Ime te monarhije je »Zedinjena jugoslovenska kraljevina, naziv pa Jugoslavija.« (Ploskanje.) (…) Glede jezika bi bilo treba pripomniti, da je jezik jugoslovanski, ali srbski ali hrvatski, kakor je to naravno. Slovenski jezik ne more priti v ustavo, ker ustvarja diferencijacijo ustave. To bi bilo treba Slovencem odkritosrčno povedati in oni bi to gotovo sprejeli. (…)
Govorili so še radikalec posl. Džujević, ki se je zavzemal za to, naj se naša država imenuje Srbija (…) Za naziv Jugoslavija in proti nazivu SHS so glasovali »Jugoslovanski klub« in zemljoradniki ter E. Kristan, ki je bil od socialistov navzoč. Po glasovanju so poslanci Jugoslov. kluba priredili manifestacijo za naziv »Jugoslavija« in odšli demonstrativno iz zbornice.
Novi čas, 20. maja 1921
Vir: Digitalna knjižnica Slovenije – dLib
