Popolnočna kanonada: Še lahko upam?

V novo leto sem prešla na lokaciji, kjer se v neposredni soseščini ni uporabljalo pirotehnike. Je pa iz vseh krajev okrog, iz vseh smeri okrog in okrog, odmevala popolnočna kanonada, nebo pa se je bliskalo in bliskalo. Mislim, da sem ravno zato, ker sem bila odmaknjena od pirotehničnega dogajanja, lahko bolj intenzivno začutila marsikaj, česar ne zaznaš, ko te bližnji pok ogluši in bližnji blisk zaslepi. Ptice so vzprhutale in se pognale v beg, a katera smer bi naj bila prava, če pa doni iz vseh smeri. Tuja mačka, ki je prišla od nekod, je preplašeno pritekla in se stisnila ob nogi. Ob njihovi nemoči sem se še bolj zavedla nemoči vseh tistih, okrog katerih in nad katerimi divja vojna. To, kar sem včasih malce občutila ob ogledu kakšnega filma, ki je z gromenjem in bliskanjem prikazoval frontno stanje tam nekje blizu, sem lahko ob tej popolnočni kanonadi zelo intenzivno začutila – začutila sem občutek nemoči, obupa. Kako prepričati ljudi, da bi spremenili svoja ravnanja? Kako jih odtegniti od množice, ki ne vidi, ne sliši, ne občuti posameznih življenj okrog sebe? Kako? Ljudje jamrajo, da jim ob vsakodnevnem hitenju zmanjkuje časa za bližnje. Namesto da se po prvi zdravici hiti zret v bliskajoče in pokajoče nebo (ki pa ga potem zagrne dim), bi se raje morali zazreti v bližnje oči.