Potem ko sta v javnosti nedavno odmevali novici o zamenjavi vzorcev tkiv, zaradi česar so želodec odstranili napačnemu pacientu in obsežno operirali pacienta, ki ni imel raka na prostati, so svojci pokojne štajerske pacientke opozorili na še en primer napačnih odločitev zdravnikov, ki se je končal tragično.
Izredna zunanja strokovna nadzora, ki so ju svojci zahtevali zaradi kršitve pravice do primerne, kakovostne in varne zdravstvene obravnave, sta domneve o več nepravilnostih pri zdravljenju v Splošni bolnišnici Ptuj in UKC Maribor potrdila, kaže poročilo, ki ga je preučil odbor za strokovna medicinska vprašanja Zdravniške zbornice Slovenije. Dopis z ugotovitvami, ki smo ga neuradno pridobili, je odbor prejšnji teden poslal komisiji za varstvo pacientovih pravic pri ministrstvu za zdravje.
Preberite tudi komentar Nine Knavs: Nevarnost molka
Takrat 49-letna Sonja Golc, v lokalnem okolju znana podjetnica in nevladnica iz okolice Ptuja, je bila oktobra 2022 hospitalizirana v Splošni bolnišnici dr. Jožeta Potrča Ptuj, kjer so ugotovili, da ima holangitis (gnojno vnetje žolčnih kanalov) in holedoholitiazo (žolčne kamne v žolčevodih). Med hospitalizacijo so jo trikrat poslali v ljubljanski UKC na ERCP (endoskopsko odstranitev žolčnih kamnov), a je še en kamen, kot so svojci izvedeli naknadno, ostal neodstranjen, in jo zatem v začetku novembra odpustili.
Specializant jo je brez ustrezne diagnostike poslal domov
Izredni strokovni nadzor v SB Ptuj, ki je bil opravljen januarja letos, je pokazal na dve pomembni nepravilnosti pri zdravljenju pacientke, ki sta vplivali na nadaljnje zaplete. Zaradi stanja po holangitisu in težavni odstranitvi žolčnih kamnov iz žolčnih izvodil bi bilo pri bolnici treba v roku enega do dveh mesecev narediti holecistektomijo (operacijo odstranitve žolčnika). Namesto da bi jo naročili na pregled pri kirurgu v sedmih dneh oziroma določili datum operacije, so jo odpustili s strokovno neustreznim navodilom redne kontrole pri osebni zdravnici. Ko se je konec novembra vrnila v bolnišnico zaradi več dni trajajočih hudih bolečin v trebuhu in bruhanja, pa razen laboratorijske diagnostike in rentgena abdomna druga slikovna diagnostika ni bila narejena, kar je strokovna komisija ocenila kot neustrezno. Glede na holangitis in zapleteno zdravljenje holedoholitiaze bi bilo ob tridnevni anamnezi bruhanja in bolečin po mnenju komisije treba narediti vsaj še ultrazvok abdomna oziroma jo sprejeti na opazovanje v bolnišnico, a jo je zdravnik specializant sam – brez posvetovanja z nadrejenim specialistom – odpustil domov in naročil na pregled čez teden dni.
Ker se ji je nato doma stanje močno poslabšalo, je bila z reševalnim vozilom ponovno prepeljana v SB Ptuj, od tam pa zaradi holecistitisa (vnetja žolčnika) in suma na trombozo portalne vene v UKC Maribor, kjer pa se je po več nepravilnostih, ki jih je potrdil tudi strokovni nadzor, zdravljenje končalo tragično. »Izredni strokovni nadzor ni zajel celotnega postopka zdravljenja, ampak se je osredotočil zgolj na nekaj točk v procesu hospitalizacije,« na pomanjkljivosti nadzora ob tem opozarjajo svojci, ki jim kljub prizadevanjem še ni uspelo pridobiti celotnega zapisnika nadzora.
Predpisano zdravilo nasprotje potrebnega
Pacientka je bila v UKC Maribor sprejeta na oddelku za gastroenterologijo klinike za interno medicino.
Poročilo nadzora, ki ga je strokovna komisija v UKC Maribor opravila septembra lani, torej devet mesecev po smrti, navaja, da ob poslabšanju stanja bolnice dan po sprejemu v bolnišnico in dva dni pred smrtjo zdravnica ni prepoznala stanja bolnice, ki je bilo z največjo verjetnostjo septični šok. Namesto tega je postavila sum na srčno popuščanje in predpisala zdravilo furosemid. Aplikacija tega zdravila je bila v tistem trenutku ravno nasprotno od tega, kar je potrebovala – dodatno intravenozno tekočino, navaja poročilo. Kljub skrb zbujajočim vrednostim vitalnih funkcij komisija v medicinski dokumentaciji istega dne ni našla nobene kontrolne vrednosti, pa tudi v predpisu terapije ni bilo nobene reakcije na izmerjene vrednosti. »Vrednosti so bile skrb zbujajoče in vsekakor bi bila ob omejenih vrednostih kontrola nujna,« so zapisali. Opozorili so tudi, da bi glede na stanje pacientke pričakovali zgodnejšo menjavo antibiotika.
Morala bi na intenzivni oddelek, a ga nimajo
Ugotovili so tudi, da je bila bolnica s holangitisom in septičnim stanjem zdravljena na navadnem oddelku, čeprav bi morala biti že ob sprejemu v UKC Maribor oziroma najkasneje ob poslabšanju stanja hospitalizirana v enoti za intenzivno nego, kjer je poostren nadzor nad vitalnimi in drugimi funkcijami. »Gre za hudo organizacijsko pomanjkljivost, saj oddelek (za gastroenterologijo, op. p.) nima enote za intenzivno nego bolnikov,« je opozorila komisija. Kot so pojasnili, ustrezen nadzor in zdravljenje fulminalno potekajočega septičnega šoka na oddelku nista mogoča, zato je bila ob odpovedi/disfunkciji najmanj treh do štirih organskih sistemov v tistem trenutku sicer predvidena premestitev na oddelek intenzivne medicine ravni oskrbe dva ali tri. »Ta potreba je bila ustrezno prepoznana, vendar, žal, zaradi zasedenosti oddelka za intenzivno interno medicino neizvedljiva.«
Pacientka je v fazi premeščanja doživela zastoj srca, a so jo reanimirali ter ji nato operativno odstranili kamen iz žolčevoda. Naslednji dan je umrla, v obdukcijskem zapisniku je po pojasnilih svojcev kot vzrok smrti navedena odpoved srca, a razlog ni pojasnjen.
Nepravilnosti preveč očitne, da bi jih prikrili
David Sluga, odvetnik in strokovnjak za medicinsko pravo, na podlagi dolgoletne prakse na splošno pravi, da se v sodnih postopkih zaradi zdravniških napak, če se svojci odločijo za tožbo, le redko sploh lahko sklicujejo na kakršna koli poročila izrednih nadzorov, saj ta zelo redko ugotavljajo bistvene medicinske kršitve. »Od zdravniške zbornice v tem smislu ne pričakujem popolnoma nič, saj gre za organizacijo, ki ščiti zdravnike,« je jasen.
Če poročila vendarle potrdijo nepravilnosti, je po izkušnjah Sluge res prišlo do zelo očitnih napak, ki bi jih težko skrili. A se nato v primeru tožb tožene stranke sklicujejo na ugovor vzročne zveze, torej da bi ne glede na storjene napake pacient umrl.
»V dolgotrajnih sodnih postopkih napačno zdravljeni bolniki ali njihovi svojci sorazmerno težko zmagajo, ker zdravniki večkrat lažejo. Kot priče in tudi kot postavljeni izvedenci večkrat prikrojijo resnico tako, da zavarujejo kolege. Borbe so silovite, ljudje so zgroženi nad lažmi, ki jih slišijo. Tukaj je vloga sodnika zelo pomembna,« je kritičen Sluga. Izmikanje odgovornosti je povezano s tem, da se zdravniki bojijo predvsem kazenske odgovornosti, saj odškodninsko odgovarja ustanova, ki je zavarovana. Po njegovih izkušnjah je za uspeh zato zelo pomemben nadzor javnosti.
Mož pokojne pacientke Jernej Golc pravi, da na primer ni javno opozoril zato, da bi diskreditiral posamezne zdravstvene ustanove ali zdravstveno osebje, niti ne zaradi odškodnine. »Menim, da je najbrž vsem skupaj, predvsem pa zdravstvenemu sistemu, zdravstvenim ustanovam, zdravniškemu poklicu in zdravstvenemu osebju v največjem interesu in pomembno, da se identificirajo ključne kritične točke, ki so se zgodile v primeru smrti Sonje Golc, in ustrezno sistematično korigirajo ter uvedejo ustrezni postopki sprememb pri organizaciji dela, strokovnih zdravniških spoznanjih ali sistemskih spremembah v zdravstvenem sistemu,« je sklenil Golc.
