Kolesar iz Klanca pri Komendi je tudi prvi slovenski favorit, da na Giru nadaljuje slovenske uspehe zadnjega desetletja. Prelomni trenutek zlate generacije se je nekako zgodil ravno pred desetimi leti v Trstu, ko je Luka Mezgec dobil prvo etapo za Slovenijo na najpomembnejši večdnevni italijanski dirki. Od takrat do danes so slovenski ljubitelji kolesarstva tako razvajeni, da zmaga na etapi ni več dovolj. Pričakujejo se skupne zmage. Za to sta poskrbela Primož Roglič in Tadej Pogačar, ki se v zadnjih petih letih lahko podpišeta pod zmago na Giru, dvema na Touru in pod tri na Vuelti. Vsako leto po koncu seštevamo uspehe in pridemo do zaključka, da je vsaka sezona najboljših dirkačev na sončni strani Alp boljša, saj ob izjemni dvojici, ki razvaja praktično na vsaki dirki, svoje dodajo še Jan Tratnik, Luka Mezgec, Matej Mohorič, Domen Novak in Matevž Govekar, ki zaključuje slovensko kolesarsko sedmerico na najvišjem nivoju.
Navijači, ki si vedno želijo še več, si lahko po šestih zmagah na treh največjih dirkah v kolesarstvu in osmih zmagah na kolesarskih spomenikih v zadnjih petih letih tudi v letošnji sezoni obetajo novih zmag in novih mejnikov slovenskih kolesarjev v svetovnem merilu. Tadej Pogačar ima v naslednjih treh tednih jasen cilj, da postane drugi Slovenec s trofejo Senza Fine, ki jo prejme zmagovalec Gira. Za vso javnost se zdi zmaga Pogija samoumevna, zato večina že pogleduje s prstom proti velikemu Touru, ki je za mnoge še vedno edino pravo merilo, kdo je najboljši kolesar na svetu.
Tadej Pogačar bo tam meril na zgodovinski dvojček, ki je nazadnje leta 1998 uspel Marcu Pantaniju. Sodeč po razpletu dosedanje sezone, v kateri sta se na Baskiji poškodovala Remco Evenepoel in Jonas Vingegaard, bo njegov glavni tekmec Primož Roglič. Po legendarni borbi na kronometru na La Planche des Belles FIlles leta 2020 se ponovitev scenarija dvojne slovenske zmage ne zdi nemogoča. Dve tritedenske dirke v eni sezoni sta Rogla in Pogi nazadnje slavila leta 2021, ko je Zasavec dobil svojo tretjo Vuelto in Pogačar svoj drugi Tour.
Ob idealnem scenariju bi bila lahko tako letošnja sezona že po polovici sanjska, kolesarje pa bo čakala še Vuelta, ki je sicer trenutno datumsko še predaleč za načrtovanje nastopov, ni pa ob morebitnem zgodovinskem dvojčku izključeno, da bi Pogačar naskakoval celo nepredstavljivi trojček zmag na največjih dirkah v enem letu. Ob tem ne pozabimo, da je Roglič že trikrat dokazal, da mu ceste v Španiji ležijo; poleg obeh omenjenih pa bodo ves čas svoj prstni odtis v slovenski kolesarski zgodovini z etapnimi zmagami lovili še preostali slovenski mušketirji.
Leto 2024 je sicer polno tudi reprezentančnih priložnosti, pri čemer ima selektor Uroš Murn sladke skrbi. Če bo namreč zdravje najboljših zdržalo, bo imel precejšnje težave z odločitvijo, katera štiri imena izločiti oziroma kako sestaviti ekipo za cestno dirko na olimpijskih igrah v Parizu, ki bo poskušala izboljšati Pogačarjev bron iz Tokia. Sveti gral reprezentančnega kolesarstva medtem ostaja svetovno prvenstvo. Mavrična majica, ki jo je nazadnje lani na makadamu osvojil Matej Mohorič, kolesarjem pomeni najbolj prestižno lovoriko. To je uspeh, ki ga Slovenija v elitni konkurenci na cesti še nima, prvič pa sta pred sezono Roglič in Pogačar napovedala, da sta za omenjeni cilj pripravljena delati skupaj.
Priložnost v Zürichu bo velika, saj je teren prvima zvezdnikoma pisan na kožo, ob sebi pa bosta imela v Mezgecu, Tratniku, Mohoriču in Novaku najboljše pomočnike na svetu. Vse našteto se za malo Slovenijo zdi skoraj neresnično, a leto 2024 je priložnost, da se piše zgodovina z zlatimi črkami. Ob tem je spodbudno tudi to, da uspehov očitno ne bo konec po slovesu zlate generacije, saj na mladinskih dirkah že blestijo njihovi nasledniki, ki si tlakujejo pot na najvišjo raven. V tej sezoni sta za največji uspeh poskrbela Erazem Valjavec in Jakob Omrzel, ki sta slavila dvojno zmago na mladinskem spomeniku Pariz–Roubaix, v razvojni ekipi UAE Emirates svojo kakovost ves čas potrjujeta tudi Gal Glivar in Anže Ravbar.
