Spomin mi je segel nazaj v obdobje nastajanja naše države Slovenije. Veliko napak in neumnosti je bilo storjenih, večinoma iz hudobije in pohlepa, kot posledica brezobzirnega neoliberalizma. Takrat sem bil predsednik Slovenskega ekološkega gibanja (SEG), ki je nastalo kot korektiv zelenemu gibanju, ki se je vedno bolj obremenjevalo z notranjimi spori in se dokončno pogreznilo v blato. Zaradi birokratov se takrat kot gibanje nismo smeli udeležiti volitev, zato smo se začasno registrirali kot stranka.
Poleg izbrisa je bila (danes vemo to še bolj) za SEG največja neumnost vračanje gozdov v naravi tistim, ki se niso ukvarjali z kmetijstvom in jim gozd ni predstavljal (dela) osnovne dejavnosti za preživetje. Zagovarjali smo namreč švicarski in nemški model, kjer sta obe državi načrtno odkupovali gozdove in jih uvrščali v državno lastnino. Zavedali so se, da, podobno kot pitna voda, tudi gozd kot čistilec zraka ne more biti zasebna lastnina. Naš zakon o denacionalizaciji je bil na žalost napisan v korist tistih, ki so že tedaj bili neupravičeno prebogati. Gozdove so v naravi dobili ravno tisti, ki so že prej pridno izkoriščali slovenski narod. To so potomci-dediči večjih lastnikov in Rimokatoliška cerkev. Da se razumemo: ne gre za vero, ampak institucijo, ki ima sedež v tuji državi (Vatikan) in ne spoštuje slovenskega pravnega reda.
Ker slovenska RKC nima svojih izvajalcev za delo v gozdu, to oddajajo zunanjim, ki pa jih prav malo briga, kaj pustijo za seboj po končanem delu. RKC je tudi nadzor na izvajanjem prepuščala »nevesekomu«. Tukaj so zatajile tudi lokalne skupnosti, ki imajo dolžnost in možnost take stvari preprečiti. Takih lastnikov ne znamo ali nočemo prisiliti k vlaganju v objekte, ki pomenijo varnost za ljudi in premoženje. Tistih nekaj kmetov, ki so denacionalizirano škodo dobili v naravi, predstavlja majhen odstotek. Ampak oni znajo gospodariti z gozdovi.
Kot sem že omenil, je največji del sunkovitosti in brutalnosti ujme povzročila neurejenost hudournikov in divje zgrajenih gozdnih vlak, ki so potem postale hudourniki tudi tam, kjer jih po navadi ne bi bilo. Teh objektov danes nihče ne sanira in ne vzdržuje ter vanje nič ne vlagamo. Ostanki posekanih dreves in ostanki odmrlih podrtih dreves se kopičijo in ovirajo pot deroči vodi. Nastajajo zajezitve in za njimi male akumulacije, in ko se nabere dovoljšnja količina te gmote, zgrmi v dolino. V kolikor že sami ne naredijo škode na svoji poti, se scenarij ponovi v potokih in rekah in silovitosti tega smo bili priče v zadnjih dogodkih.
Razdrobljenost in veliko število lastnikov – dedičev povzroči nesporazume in popolno blokado sporazumevanja, zato v teh gozdovih nihče (razen »švercarjev«) ne naredi ničesar. Če bi dobili denarno odškodnino, bi država ostala lastnica. RKC pa je po vrnitvi pričela ropati naše gozdove, predvsem da so zapolnili svoje sklade Zvon 1 in Zvon 2. Če bi država RKC upravičeni del (dobili so tudi zemljišča, ki jim jih je vzela Kraljevina Jugoslavija 1929 z agrarno reformo) vrnila v obliki odškodnine, bi ostala lastnica. Slovenska gozdarska stroka je že dokazala, da zna gospodariti z gozdovi. Politika pa ni znala ali upala prevzeti upravljanja gozdov. Gospodariti z gozdovi pomeni le-te izkoriščati v materialne namene, upravljanje pa, kot smo te dni lahko slišali, pomeni še veliko več. Lokalni politiki in inšpekcijske službe so zatajile tudi pri preprečevanju nepravilno odložene hlodovine nekaterih obrtnikov, čeprav so bili na to večkrat opozorjeni.
Zatajila pa je tudi stanovanjska in prostorska politika. V pomanjkanju poceni najemnih bivališč so mnogi kupili poceni zemljišča in tam zgradili bivališča, ki jih je ujma uničila. Tega pa niti stroka niti politika nista preprečili in sta odgovorni za trpljenje in škodo.
Mitja Zupan, Ljubljana
