Še dobro, da imamo letne čase. Ko bi le trajalo. Ampak seveda imajo take »blokade«, kot rečemo meteorologi, ko se vreme na širšem območju ne premakne, ko vztraja, dve plati medalje. Ker je pri nas sončno, toplo, suho, mora biti drugje deževno, bolj oblačno, hladneje, zadnje niti ne nujno. Davek za naše krasne dneve plačujejo drugje. Vemo, kje, v Grčiji, Bolgariji, Turčiji, pa na Portugalskem morda. In tudi v Franciji, tam ne s poplavami, ampak z vročino. Ki je tudi neka oblika ekstremnega vremena. Sploh če imate septembra 38 stopinj – ta je pa res huda! Imate morda občutek krivde ali vsaj občutek, da si ne bi smeli želeti, naj tako stanje traja in traja (saj vemo, da v nedogled v nobenem primeru ne bo)? Seveda mi nismo nič krivi. Vreme ima svoje muhe. Zaradi globalnega segrevanja spreminja svoje vzorce, ki so bili v bolj enakomernih podnebnih razmerah bolj ustaljeni, a na drugačen način.
Pa se vprašajmo, kako bi bilo, če bi na vremenske procese lahko vplivali. Zamere bi hitro dvignile pokrov in kot da ne bi imeli že brez tega dovolj vzrokov in »vzrokov« za razne medsebojne spopade, take in drugačne, bi vreme postalo verjetno največji vzrok za nestabilnost v svetu. Že sedaj postaja vse pomembnejši faktor, a na srečo za posledice ne moremo nikogar konkretno okriviti. Saj to je v današnjem svetu najbolj priljubljen šport: najti grešnega kozla. Iščemo ga v politiki, gospodarstvu, v medsebojnih odnosih. Skoraj vedno, ko nekaj ne gre tako, kot smo si predstavljali, se pojavi vprašanje, »kdo je za to kriv«. Seveda pa ni vsaka vremenska situacija taka, da če pri nas uživamo v res prijetnem vremenu, drugje zaradi vremena nastradajo. Še sreča.