Ob vkorakanju nemških sil v Belgijo leta 1940 se ni želel s člani vlade umakniti v Veliko Britanijo, češ da svojega ljudstva ne namerava zapustiti. Devetnajstega novembra 1940 se je srečal s Hitlerjem in ga neuspešno poskušal pregovoriti, naj izpusti belgijske ujetnike na svobodo in mu zagotovi neodvisnost ter samostojnost Belgije po koncu vojne. Ker je bil v teh prizadevanjih neuspešen, je o Hitlerjevi zavrnitvi pisal mednarodnemu Rdečemu križu, kar mu je kancler zelo zameril. Za kraljevo žezlo je sicer prijel leta 1934, ko se je njegov oče, kralj Albert I., smrtno ponesrečil med plezanjem v Ardenih, predal pa ga je leta 1950 svojemu sinu Badouinu. Večino svojega povojnega prisilnega izgnanstva je preživel v Švici. Belgijci so leta 1950 na referendumu z 58 odstotki podprli njegovo vrnitev v domovino, kar je v državi dvignilo ogromno prahu, vrstile so se demonstracije in tudi krvavi neredi. Kljub vsemu se mu je želja po vrnitvi izpolnila, tako da je svoje tretje življenjsko obdobje preživel v domovini, kjer je leta 1983 v 81. letu starosti tudi umrl.
Belgija in kralj Leopold III
Vsa povojna leta močno vznemirja deželo ter preprečuje normalni politični razvoj ustavnega življenja čudno in napeto »kraljevo vprašanje«. Ker so si stranke edine, da ga je treba rešiti, čeprav so »predvidevane« in zahtevane rešitve precej različne ena od druge, se napetost stopnjuje in stališča se zaostrujejo. (…)
Ko so leta 1940 Nemci vdrli v Belgijo, je ogromna množica Belgijcev zapustila svoje domove in bežala proti Franciji in proti zapadu dežele v upanju, da se bo formirala fronta, ki jih bo ščitila pred nemškim navalom. V spominu so imeli nemško invazijo leta 1914, ko so Nemci napravili po raznih krajih Belgije prave pokolje. (…) Ko je bilo že razsulo fronte v Belgiji in ko so bile čete na francoskem sektorju stalno v umiku, je kralj Leopold napravil premirje z Nemci. Ljudstvo je bilo vsaj malo pomirjeno in je popolnoma odobravalo kraljevo dejanje.
Vlada in večina poslancev je bežala in se umikala v Francijo, potem pa odšla v Anglijo. Pozivali so kralja, naj se jim pridruži. Le-ta pa je odklonil, rekoč: Delil bom usodo s svojimi vojaki. Ostanem v Belgiji in z Belgijci pa naj pride kar hoče.
Tu se začne jedro vsega spora. Kralj mora ostati vedno v sporazumu z ministri. To je ustavna praksa. Ministri, oziroma vlada ostane na oblasti dokler ima zaupanje parlamenta. Belgija je pač ustavna parlamentarna demokratična monarhija. Kralj ne sme iti proti vladi, ker gre sicer proti parlamentarni večini. (…)
Med vojno so ministri, kadar so javno govorili, vedno ščitili kralja in ga niso napadali. Vendar je gotovo, da so že tedaj pripravili potrebne taktične ukrepe za podaljšanje regentstva in za izglasovanje zakona iz leta 1945, s katerim so določili, oz. ugotovili, da je kralj v »nemoči, da bi vladal, t. j. izvrševal svoje kraljevske prerogative«. Bil je tedaj še v Avstriji, kamor so ga Nemci odvedli pred vdirajočimi zavezniškimi armadami. Tedaj je bil v ujetništvu in ni mogel prevzeti oblasti. (…)
Svobodna Slovenija, 1. junija 1950
Vse bližji Leopoldov povratek
BRUSELJ, 16. – Ministrski predsednik Jean Duvieusart je imel razgovor z Jacquesom Pirennom, tajnikom kralja Leopolda. Zdi se, da sta se dogovorila o političnem koledarju za naslednje tedne in zlasti za dogodke po 28. juniju. Gre namreč za to, da bi Parlament končno z glasovanjem izrazil, da ne more vladati in naj se torej v Belgijo vrne Leopold III. V dobro poučenih krogih zatrjujejo, da se bo kralj vrnil z letalom še isti dan, ko bo v parlamentu to glasovanje opravljeno. (…)
Belgiji se torej obeta, da bo že čez kakega pol meseca nastopil za belgijsko ljudstvo »srečni trenutek«, ko se bo spet pojavil doma Leopold III. Človek, ki se pet let po zmagi zavezniškega orožja nad nacifašizmom ni smel vrniti v domovino, se bo zdaj vrnil, prevzel oblast in se zopet pustil častiti. To je človek, ki je ob prvem hitlerjanskem sunku predal svojo deželo tujcem, ne da bi svoje ljudstvo pozval na kakršen koli odpor. (…)
Primorski dnevnik, 17. junija 1950
Leopold prepustil oblast začasno sinu Baldovinu
Bruselj 31. – Kralj Leopold III je končno nocoj sklenil zapustiti prestol in začasno izročiti kraljevsko oblast 19-letnemu prestolonasledniku Badovinu.
Vse tri stranke, demokrščanska, socialistična in liberalna so s svoje strani dosegle sporazum, ki je napravil konec ustavni krizi. (…)
Ni mogoče trditi, da bi sporazum sprejel s splošnim zadovoljstvom. V glavnem je opaziti uteho, da so se izognili bojem in državljanski vojni. (…)
Hkrati poročajo iz socialističnih krogov, da so delavci iz Monsa že odšli na pohod proti prestolnici. Devet ljudi je bilo danes zvečer v Bruslju ranjenih v spopadu med kraljevimi pristaši in vojaštvom. (…)
Primorski dnevnik, 1. avgusta 1950
Prve žrtve v Belgiji
Bruselj, 31. julija. – AFP poroča, da so bili pri policijskem napadu na stavkajoče v mestu Berllecher pri Liegeju ubiti trije in ranjena dva delavca. Policija je aretirala socialističnega poslanca Simona, ki je bil na čelu sprevoda demonstrantov ter predsednika občine tega mesta. Po vsej Belgiji se širi val stavk in demonstracij iz protesta proti vrnitvi kralja Leopolda. Reuter poroča, da je začela radijska postaja »Glas resnice« oddajati za stavkajoče s pozivom na odpor proti Leopoldu.
Nadalje poroča AFP, da je bruseljska policija uporabila pri velikem napadu na demonstrante strelno orožje in solzilne bombe. Ranjenih je bilo 25 oseb, med njimi 7 hudo. Policisti so aretirali 30 demonstrantov.
Iz protesta proti vrnitvi kralja stavka sedaj v Belgiji nad pol milijona delavcev. (…)
Ljudska pravica, 1. avgusta 1950
Vir: Digitalna knjižnica Slovenije – dLib