Sedaj si je Golobova vlada upala pripraviti zakonsko besedilo o dolgotrajni oskrbi in hkrati predlagala tudi način financiranja dolgotrajne oskrbe z uvedbo obveznega zavarovanja, in sicer prispevka za delodajalce, za delojemalce in upokojence, samozaposlene in kmete. Hkrati je manjkajoča sredstva za namene dolgotrajne oskrbe zagotovila v državnem proračunu za posamezno leto, in sicer ne s povečanjem sredstev proračuna, temveč s prerazporeditvijo obstoječih proračunskih postavk, obetajoč si tudi sredstva iz EU. Strinjam se z izjavo ministra za solidarno prihodnost Maljevca, da gre za »največji korak v zadnjih 30 letih v Sloveniji, saj so spremembe, ki jih zakon prinaša, nujne, da bomo lahko naslovili potrebe, s katerimi se zaradi demografskih sprememb soočamo v Sloveniji«.
Ko so končno na mizi predlogi za uvedbo virov za dolgotrajno oskrbo in vse možne oblike skrbi za ljudi, ki bodo potrebovali dolgotrajno oskrbo, pa v opoziciji in javnosti nenavaden vik in krik. Po eni strani razumem protest socialnih partnerjev v okviru ekonomsko-socialnega sveta, ker zakon ni bil obravnavan oziroma usklajen s socialnimi partnerji. Slišali smo, da sindikati z razumevanjem sprejemajo uvedbo novega prispevka za zaposlene, vendar ob tem hkrati pričakujejo podzakonske akte, ki jih še ni. Določena vprašanja sindikati postavljajo tudi glede izvajalcev dolgotrajne oskrbe, kjer velja pomanjkanje kadrov v javnem sektorju, zato se upravičeno bojijo privatizacije tudi na tem področju.
Močno nasprotovanje zakonu je čutiti s strani delodajalcev, češ da bo uvedba novega prispevka delodajalcem iz bruto plač zaposlenih za zavarovanje dolgotrajne oskrbe pomenila še večjo nekonkurenčnost slovenskega okolja za zaposlene in njihove plače. Opozarjajo tudi, da so bili glede enotne vstopne točke za pridobitev pravic iz dolgotrajne oskrbe seznanjeni iz medijev. Delodajalci očitajo tudi pomanjkanje določenih izračunov glede potrebnih sredstev.
Po drugi strani pa v zvezi z uvedbo obveznega prispevka opozicija ponovno demagoško in populistično poziva, da vlada s tem posega v žepe državljanov in ustvarja še slabše pogoje za konkurenčnost slovenskega gospodarstva. Zlasti v NSi ocenjujejo, da je predlog za zaposlene, in delodajalce, še posebej pa za samostojne podjetnike in kmete, prav tako pa za izvajalce dolgotrajne oskrbe, starejše, ki potrebujejo dolgotrajno oskrbo, njihove svojce in občine slab in škodljiv, neresen in neodgovoren, saj, kot zatrjujejo, naj bi zakon prevalil celotno breme samo na tiste, ki delajo, s čimer dodatno obremenjuje delo in poslovno okolje. Opozicija opozarja, da je zakon izrazito nesolidaren in praktično neizvedljiv. En sam populizem! Opozicija je imela priliko za zakonsko ureditev dolgotrajne oskrbe, pa si ni upala poseči po nevšečnih ukrepih glede pravih virov financiranja dolgotrajne oskrbe in je le-te prestavila v bodoče urejanje. To nalogo je sedaj opravila Golobova vlada s sedanjim zakonom.
Strinjam se z intenco predlagatelja zakona, da moramo sprejeti družbeni konsenz, da je zaradi slabšanja demografske strukture prebivalstva treba takoj pristopiti k reševanju dolgotrajne oskrbe, ki ne bo mogla biti financirana izključno iz proračunskih sredstev in tudi brez povišanja davčnih stopenj ne bo šlo. Zato je treba nujno oblikovati nov socialni steber, v katerega moramo vanj prispevati vsi, če hočemo, da bomo na starost imeli vsi ustrezno dolgotrajno oskrbo. Naj nam bo že enkrat jasno, da javne finance niso vreča brez dna, kot smo bili tega vajeni za časa Janševe vlade, ko je le-ta z različnimi dodatki iz proračuna kupovala svoje volivce in se delala všečno državljanom. Tako ne gre več naprej!
Ne rečem, da je rešitev, ki jo ponuja vlada glede urejanja dolgotrajne oskrbe, optimalna. Po tridesetih letih debatiranja in iskanja virov za zavarovanje dolgotrajne oskrbe pa si je vlada Roberta Goloba vendarle upala poseči v to kislo jabolko in reči »bobu bob«. Čeprav predvideno financiranje posega v naše žepe, se zavedajmo, da nalaganje novih obveznosti na državo ne pomeni, da državi prileti denar z neba, da financira nove obveznosti, kot je denimo sedaj dolgotrajna oskrba.
Branka Kastelic, univ. dipl. iur., Ljubljana
