»Vztrajnim in pogumnim ženskam, ki so v množičnih demonstracijah 21. junija 1943 zahtevale osvoboditev tisoč internirancev iz fašističnih taborišč,« je vklesano na spomeniku akademske kiparke Dragice Čadež. Spomenik na Pogačarjevem trgu ohranja spomin na edinstvene večtedenske ženske demonstracije v okupirani Ljubljani in ob njem je včeraj potekala slovesnost, ki obeležuje spomin na to žensko demostracijsko gibanje. Začelo se je v začetku leta 1943 s spontanimi akcijami in se nato razvilo v organizirano ter množično obliko upora, ki se je sprožil 21. aprila ter se nato pod sloganom »Dobimo se naslednjo sredo« na različnih lokacijah po Ljubljani nadaljeval do 12. maja. Po krajšem premoru so ženske demonstracije spet potekale 21. junija pred vladno palačo, pri čemer se jim je 1. avgusta na množičnem shodu pred zapori na Miklošičevi cesti pridružilo tudi precej moških. V odporu proti okupatorju so se ženske na demonstracijah obračale na italijansko vojaško in politično oblast ter na vodstvo ljubljanske škofije in zahtevale izboljšanje položaja zapornikov in internirancev ter njihovo izpustitev.
Na medvojno žensko gibanje v Ljubljani danes spominja več spomenikov – poleg že omenjenega na Pogačarjevem trgu, kjer je v bližini pred stolnico na Ciril-Metodovem trgu do 90. let prejšnjega stoletja na te dogodke spominjalo Ravnikarjevo obeležje, sta spomenika postavljena še v parku Zvezda pred Kazino in pred predsedniško palačo. Ti zgodovinski prostori so tudi del slovesnosti, ki v organizaciji Društva Dobrnič poteka vsako leto, letos pa je bila zaradi svoje 80. obletnice še toliko bolj svečana. Na vsaki od postojank se je odvil program, z zaključkom pred parlamentom, kjer je Sonja Lokar, predsednica Ženskega lobija Slovenije, ki je bil soorganizator slovesnosti, predsednici državnega zbora Urški Klakočar Zupančič predala spomenico. »V njej smo poudarili, kako je pomembno, da se v zgodovinski spomin umesti delovanje naprednih žensk, ki je bilo do zdaj nevidno in premalo poznano. Naš predlog je tudi, da bi eno od dvoran v državnem zboru poimenovali po kateri od žensk; menim, da bi to lahko bila Zofka Kveder, čeprav je to seveda še stvar razprave,« je pojasnila predsednica Društva Dobrnič dr. Vera Klopčič.
Od demonstracij do prvega kongresa na Dolenjskem
Društvo Dobrnič, ki je edina ženska veteranska organizacija v Sloveniji, je leta 2001 nastalo kot odgovor na izrivanje družbene vloge žensk, brisanje ženske zgodovine na Slovenskem ter zamegljevanje enakovrednosti med moškimi in ženskami. Med temeljnimi nalogami društva, kot jih našteva Vera Klopčič, so poleg ohranjanja spomina na delovanje žensk v NOB in pridobitev NOB tudi zavzemanje za enakopravno delovanje žensk na vseh področjih življenja, zbiranje in raziskovanje gradiva o delovanju žensk ter organiziranje spominskih dogodkov, povezanih z medvojnim ženskim političnim delovanjem. Poleg ženskih demonstracij v Ljubljani letos 80. obletnico praznuje še 1. kongres Slovenske protifašistične ženske zveze (SPŽZ, bolj znan kot AFŽ), ki je 17. in 18. oktobra 1943 potekal v Kulturnem domu v Dobrniču na Dolenjskem. Spomin na dogodek politične emancipacije žensk s slovesnostjo, ki se je vsako leto udeleži veliko ljudi, prav tako ohranjajo v Društvu Dobrnič. Medgeneracijski spominski dogodek organizirajo v sodelovanju z Občino Trebnje in Združenjem borcev za vrednote NOB Trebnje.
Prvi kongres v Dobrniču
Ustanovnega kongresa SPŽZ, kjer je bila mama sogovornice Mara Rupena sekretarka, se je udeležilo 170 delegatk iz celotne Slovenije; njihova imena so izpisana na zidu Spominske sobe v Kulturnem domu Dobrnič. »Del kongresa sta bila tudi kulturni program in spomenica, ki so jo udeleženke naslovile na mednarodne organizacije. Ženske so lokalni in mednarodni skupnosti želele sporočiti svojo vizijo o družbi svobode in solidarnosti, ki zagotavlja boljše življenje za vse. Dogodek je zgodovinsko pomemben za družbeno uveljavljanje žensk,« je poudarila predsednica Društva Dobrnič. Šlo je za prelomnico, še dodaja, saj ženske na kongresu niso le sodelovale, temveč bile tudi njegove organizatorke in nosilke.
Ohranjanje zgodovinskega spomina na ženske demonstracije in kongres SPŽZ je, kot poudarja Vera Klopčič, pomembno tako na kolektivni kot na individualni ravni. »Da se zavemo, koliko truda in poguma je bilo vloženega v žensko gibanje ter kakšno moč je imelo. Pomembno je, da ohranimo, kar je bilo doseženo, in na tem gradimo naprej, vendar ne samo na deklarativni ravni. Poleg tega je vednost o dosežkih ženskega gibanja lahko na osebni ravni tudi v oporo pri naših individualnih odločitvah, ki prestopajo meje konformističnih pogledov. Pomembno si je vzeti čas za refleksijo o zgodovinskem spominu, da lahko oblikujemo svoje humanistične poglede. Uveljavljanje dosežkov ženskega gibanja pomeni zavzemanje za boljši položaj vseh manjšinskih skupnosti in družbe kot celote,« je še povedala predsednica Društva Dobrnič.
