Ena od ocen je, da v svetovnih oceanih in morjih živi okrog 225.000 živih organizmov, od tega jih je našem morju okrog 2260, kar je približno odstotek svetovne populacije. V Jadranskem morju živi okrog 450 vrst rib, od teh pa smo jih v slovenskem morju res našteli 243, kar je izjemna številka za tako majhno območje, sploh zato, ker pri nas ni globokomorskega okolja, kjer bi lahko prebivale globokomorske vrste, ki jih sicer najdemo v južnem Jadranu. Je pa res, da se od teh vrst rib nekatere pojavljajo redno, nekatere sezonsko, mnoge le včasih, nekatere pa le v redkih ali izjemnih primerih in da običajno poznamo le tiste ribe, ki so užitne.
Kljub temu na naših krožnikih ni tako pestro. Ko gledamo ribarnice drugod po Evropi – da ne govorimo o azijskih – je že v bližnjem Trstu na voljo bistveno več morskih prebivalcev, ki se uporabljajo za prehrano, kot pri nas. Zdi se, da smo zelo konzervativni jedci morskih dobrot.Problem je v tem, da je bilo, kar zadeva Slovence, edino pravo ribiško pristanišče v Križu pri Trstu, ob našem današnjem obalnem morju pa nikdar nismo imeli takšne ribiške tradicije, kot jo imajo Italijani. Zato je v tamkajšnjih ribarnicah in restavracijah še danes na voljo bistveno bolj pester izbor morskih živali – od rib do rakov, polžev in školjk – kot pri nas, čeprav večina teh vrst živi tudi v našem morju. Pri nas v trgovskih centrih in ribarnicah danes ponujajo azijske pange in patagonske lignje, kot da je to nekaj povsem samoumevnega, čeprav imamo pri nas cel regiment morskega življa, ki pa se le redko pojavlja v ribiških mrežah. En tak primer je nedvomno progasti bradač, ki je v času starih Rimljanov veljal za prestižno ribo in statusni simbol za vse, ki so si ga lahko privoščili. Bil je veliko bolj cenjen, kot so danes brancini, orade ali kovači. Različni pisci poročajo, da je bil večji progasti bradač dražji od ribiča, ki ga je ujel, znan naravoslovec Plinij starejši pa je celo trdil, da je bil bradač izjemne velikosti vreden več kot en kuhar ali trije sužnji. Bili so tako zelo cenjeni, da so jih povsem zdesetkali in so jih zato potem morali loviti na Korziki. Obstajata dva pojma, ki povesta vse o tem, kar se dogaja v našem morju: prvi je spregledane možnosti, drugi pa neslutene možnosti. Imamo, pa ne ponujamo, in imamo, pa tega ne znamo razviti v kulinaričnem smislu. Damir Skoko iz restavracije Batelina pri Puli je denimo prav na podlagi teh rib, ki so znane tudi pod poimenovanjem »ribe za reveže« (pesce povero), razvil svoj sloves.
Danes so prav sestavine, ki so se nekoč uporabljale v kuhinji revnih ali v »cucina povera«, kot ji rečejo Italijani, doživele ponovno vstajenje. Pri nas v najbolj elitnih restavracijah kar tekmujejo, kateri nenavaden kos živali ali odpadni del bo postal zvezda posameznih jedi. Pri dobrotah iz morja pa ni ravno tako. V gostilnah in restavracijah so poleg sardel še vedno glavni brancin, kovač, orada, škampi, lignji, nekaj vrst školjk in potem se počasi ta nabor konča.Naši predniki so res veliko bolj uživali v pestrosti ribjega bogastva in drugih morskih živalih. Spomnim se očeta, ko je domov nosil velike morske pajke in skalne glavače, za katere je prisegal, da so najboljšega okusa. Ponekod v Evropi in Sredozemlju ponujajo obrežne rakovice, pegavke in druge polže, ki jih še danes mrgoli na vseh skalah. Med svežimi ribami so danes večinoma plave ribe, kot so sardela, inčun in skuša, drugih rib je občutno manj. O ribah za reveže so miramarski ribjeslovci napisali celo knjigo, kjer najdemo mnoge danes spregledane vrste rib in drugih morskih živali. Med temi so rdeči mečak ali špiget, ki je bil nekoč obvezen v brodetu, pa morski zmaj, iglica, bukva, več vrst glavačev, vseh šest vrst cipljev in še mnogo drugih, od mehkužcev pa poleg sipice in moškatne hobotnice še bradata klapavica, različne pokrovače in srčanke, bodičasti volek, pa pelikanovo stopalce, ki s svojo obliko spominja na tropsko vrsto polža. Za te morske živali lahko mirno trdimo, da so danes zapostavljene, kar je žalostno, saj so del bogate kulinarične tradicije, izvirajo pa prav iz našega morja. Od leta 1999 na primer popisujemo število različnih osebkov rib do 100 metrov od obale in številke o gostoti različnih vrst, posebej nekaterih glavačev, so zelo visoke. Slovenci se nasploh premalo zavedamo, da imamo morje, nanj se bolj ko ne spomnimo le poleti. Imeti morje je privilegij in to bi morali veliko bolj poudarjati. Belgijski kralj Leopold l. je rekel, da država, ki ima morje, ni majhna. Sam v tem reku vidim veliko resnice.
Prej ste omenili pretiran izlov bradača v rimskih časih. Pri nas se je v sedemdesetih in osemdesetih letih nekaj podobnega zgodilo z morskimi datlji oziroma prstaci, ki se jih je nabiralo od Debelega rtiča do Ulcinja.Morski datlji so danes zaščiteni, ko pa se jih je nabiralo, se je zaradi tega spremenila podoba tako rekoč celotnega obalnega pasu, ker so velike skalnate balvane razbijali na manjše kose. Če imate 10- ali 20-metrsko skalo, ki jo razbijete na majhne dele, te kose nato morje premika in postane nezanimivo za vse, kar živi v luknjah in na velikih skalah.
Obstaja še kakšna morska vrsta, ki je bila pretirano izlovljena?Obstajajo različne vrste, denimo obe vrsti morskih mačk, ki sta bili nekoč pri nas pogosti, danes pa sta zelo redki. V hrvaškem in italijanskem delu morja sta med najbolj pogostimi vrstami morskih psov, pri nas pa jih praktično ni. Razmišljali smo celo, da bi jih ponovno naselili, kar bi bil prvi projekt te vrste na svetu, namreč da bi naseljevali morske pse, in dobili smo celo podporo nekaterih organizacij.
Pa ne bi potem odšle kam drugam?Morske mačke so izrazito teritorialne in se ne premikajo kaj dosti, zato bi se tukaj lahko lepo razmnoževale. Pa tudi doživijo kar lepo starost, do 12 let mala morska mačka in do 20 let velika morska mačka.
Že leta in leta se govori, da je slovensko morje izropano. Je res tako hudo?Poškodbe morskega dna so zaradi izlova rib, mehkužcev, rakov in školjk z vlečnimi mrežami in ramponi res lahko katastrofalne, vendar imamo srečo, da je tak način izlova pri nas prepovedan. Ker imamo muljasto dno, mnogi menijo, da je to nekakšna puščava. Ampak ni tako. Imamo veliko vrst organizmov, ki so zakopani v sedimentu in so zaradi svoje številčnosti kot prehranski potencial pomembni za mnoge vrste rib in drugih plenilcev. Govoriti tako na pamet, da je naše morje izropano, je zelo daleč od resnice.
Dandanes različni prehranski strokovnjaki opozarjajo, da je v mnogih vrstah rib, ki jih uživamo, veliko živega srebra in da preveč rib sploh ni priporočljivo uživati.Opravljenih je bilo nekaj analiz o vsebnosti živega srebra v ribah iz našega morja in ugotovljeno je, da so kar precejšnje vrednosti v morskih bičih in morskih golobih, pa tudi pri nekaterih vrstah šparov so ugotovili višje vrednosti. So pa to s prehrambnega vidika manj pomembne ribe, čeprav so denimo morske golobe nekoč precej uživali. Namakali so jih v mleku, preden so jih pekli ali cvrli, da so se znebili vonja po amonijaku.
